Urška Žolnir, zlata borka iz dežele Sankaku

Urška Žolnir je 31. julija letos napisala novo poglavje v slovenskem športu. Na olimpijskih igrah v Londonu je opravila z vsemi tekmicami v kategoriji do 63 kilogramov. V zgodovino samostojne Slovenije se je vpisala kot prva ženska z zlato lovoriko na največji športni prireditvi.

Žolnirjeva je bila tisti nepozabni dan v dvorani Excel razred zase. Na poti do naslova olimpijske prvakinje je tekmice – Nemko Claudio Malzahn, Ekvadorko Estefanio Garcia, Izraelko Alice Schlesinger, Mongolko Munhzajo Cedevsuren in Kitajko Lili Xu – premagovala s takšno lahkoto, da jo je bilo pravi užitek spremljati. S suverenimi predstavami je pred televizijske sprejemnike prikovala in navdušila tudi tiste, ki pred tem o tem japonskem borilnem športu niso veliko vedeli in se zanj tudi niso zanimali.

Tistim, ki so jo prvič videli v žaru borbe, je prav gotovo najbolj v spominu ostal njen mrki pogled. A taka je Urška na blazinah. Tam je 31-letna judoistka iz Pernovega pri Žalcu stoodstotno osredotočena na dogajanje pred sabo, vedno pripravljena dati vse od sebe, ne glede na to, ali gre za tekmo ali trening. V slovenskem športu jih zagotovo ni veliko, ki tako trdo garajo kot Urška ter njeni ekipni kolegi in kolegice v celjskem klubu Z'dežele Sankaku.

Potem ko Žolnirjeva dolgo pravzaprav sploh ni vedela, kaj je daljši oddih, si ga je nazadnje privoščila letos jeseni, ko je na Gold Coastu obiskala sestro Suzano, ki jo je – mimogrede – pred dvajsetimi leti vpisala v tečaj juda. A Urška ne bi bila Urška, če ne bi s seboj v Avstralijo vzela tudi kimona, se pozanimala, kje je klub, in trenirala celo med zasluženimi počitnicami. Še več, na koncu je našla dva kluba in pri obeh preverila svojo pripravljenost.

Le nekaj dni po končanem oddihu je morala spet na dolgo pot, in sicer na turnir za svetovni pokal v Qingdauu, kjer pa se je predstavila kot trenerka. In to zelo uspešno, saj se je s svojimi varovanci veselila štirih kolajn. Na Kitajskem in pozneje na Japonskem se je spet prepričala, kako zelo priljubljen je judo v Aziji in kako zelo cenijo šampione.

»S seboj sem vzela 150 kartic s svojo sliko in podpisom, ki sem jih v Qingdauu razdelila v pičlih dveh dneh, zato sem morala naročiti nove. Da ne omenjam prisrčnega sprejema na eni od univerz blizu Tokia, kjer so me pričakali z dvema tortama,« je zaupala Žolnirjeva, ki se bo odslej borila v višji kategoriji do 70 kilogramov, se kalila kot trenerka in se z veseljem spominjala olimpijskih iger v Londonu. »Čeprav sem bila kot v transu, imam še vedno pred očmi, kako sem si izbojevala zlato.«