Vajencev je desetkrat manj, kot bi si jih želeli delodajalci

Sodelovanja med podjetji in šolami je čedalje več, a je pogosto omejeno na naprednejše šole.
Objavljeno
24. maj 2018 06.00
Posodobljeno
24. maj 2018 12.16
Podjetja si želijo več vajencev, zanimanje med mladimi pa je majhno. Foto Jože Suhadolnik
Posameznik, ki konča šolanje in se zaposli, potrebuje približno leto dni, da dovolj obvlada procese na delovnem mestu, da lahko dela samostojno, pravijo v podjetjih, kjer bi zaposlovali še več tehničnih kadrov, če bi našli ustrezne. Povezovanje med izobraževanjem ter znanstveno sfero in podjetji je nujno. Primeri dobrih praks so, a vse poteka prepočasi.

»Srednješolsko izobraževanje poskušamo čim bolj približati potrebam gospodarstva, tako da so programi srednjega poklicnega in srednjega strokovnega izobraževanja izdelani v sodelovanju z delodajalci in temeljijo na poklicnih standardih. Dosegli smo, da so tako delodajalci tudi kot izvajalci vključeni v vsak izobraževalni program, zaživelo je vajeništvo, z evropskimi sredstvi sofinanciramo partnerstva visokošolskih zavodov in podjetij, v okviru katerih mladi v času šolanja pridobivajo praktične izkušnje.

Ustanovljeno je stalno posvetovalno telo za boljšo povezanost izobraževanja, znanosti in gospodarstva, ki ureja ukrepe za izboljšanje sodelovanja med njimi,« naštevajo na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. In postrežejo s podatkom, da je v letošnjem pilotnem projektu vajeništva vključenih 53 dijakov, v novem šolskem letu se jih za takšen način izobraževanja zanima 72.

To je desetkrat manj, kot bi si jih želeli delodajalci, pokaže drugo stran kovanca Samo Hribar Milič, izvršni direktor GZS. Vajeništvo je v Sloveniji stigmatizirano, »čaka nas še nekaj let trdega dela, da bomo ljudem dopovedali, da je to dostojno, obetavno delo«, pravi Hribar Milič in dodaja, da niti za vajeništvo na tehnološko zahtevnih delovnih mestih ni dovolj zanimanja. 


Podjetja, ki ne najdejo poti do znanosti


Konkretnih primerov povezovanja podjetij s šolami je čedalje več, kot pravi Edita Krajnović, soustanoviteljica projekta Inženirke in inženirji bomo!, pa je pogosto omejeno na posamezne naprednejše šole. »Njihove dobre ali včasih izjemne prakse pa povsod še niso prelite v sistem in kulturo delovanja v Sloveniji,« opaža. Hribar Milić se strinja: sodelovanje poteka na lokalni ravni, kjer so ustanovljeni medpodjetniški izobraževalni centri. Poudarja tistega v Novem mestu, ki ima sklenjenih več kot 200 pogodb za praktično usposabljanje s podjetji, vsi udeleženci so takoj zaposljivi.

Za vajeništvo se zanima 72 mladih, podjetja bi jih imela 700.

Znanstvenike bi morali spodbuditi za podjetništvo.


Bolj kritičen je do sodelovanja znanstvenoraziskovalnih institucij s podjetji: »Podjetja, ki skupaj z izvozom ustvarijo več kot 16 milijard evrov na leto in dosegajo dodano vrednost več kot 60.000 evrov na zaposlenega, ne najdejo sogovornikov ali partnerjev v znanstvenoraziskovalni sferi. Ugotavljajo, da je ta od realnega gospodarstva precej oddaljena.« Vzrokov za to ne gre iskati v institucijah ali posameznikih, ampak v sistemu, je prepričan Hribar Milić.

Strinja se, da za znanost zadnje čase namenjamo premajhen delež bruto družbenega proizvoda, »a tudi tega, ki ga dajemo, dajemo na nepravi način. Financiramo institucije, ne pa programov. Podpiramo jih za znanstvene raziskave, ne motiviramo pa jih, da bi sami svoje projekte ponudili gospodarstvu,« zatrjuje predstavnik GZS in priznava, da so včasih tudi v podjetjih slabo informirani o potencialih, ki jih lahko ponudi znanstvenoraziskovalna panoga.

Primerov dobrih praks je kljub temu veliko, se strinja. Vendar so predvsem rezultat osebnih poznanstev. »To so bolj osamljeni jezdeci, posledica zunajsistemskega, ne pa sistemskega delovanja,« je poudaril Hribar Milić, ki pričakuje rešitve. In zakonodajne okvire, ki bi znanstvenike spodbudili za podjetništvo, torej da bi svoja odkritja, ki bi se pokazala za perspektivna, tudi podjetniško uresničili.


Pomemben je celovit inovacijski sistem


Jadran Lenarčič, direktor Instituta Jožef Stefan (IJS), poudarja, da s podjetji dobro sodelujejo: »Večinoma mi pristopamo do podjetij, ko menimo, da imamo novo tehnologijo ali izdelek, primeren za komercializacijo, sistematično organiziramo srečanja z mnogimi družbami v Sloveniji in tudi v tujini. Institut vodi dve strateški partnerstvi, ki povezujeta desetine podjetij s področij tovarn prihodnosti in pametnih mest, kar kaže na naš resen interes imeti tesne povezave z gospodarstvom. Bolj ko so podjetja tehnološko razvita, bolj iščejo povezave z nami. Raziskovalci ne bežimo od aplikacij, ampak so prav zanje potrebna nova znanstvena odkritja in kakovostni kadri, ki lahko tekmujejo s tujino na najvišji ravni.«

Poudarja še, da je prenos dosežkov v prakso uspešen šele, ko je razvit celovit inovacijski sistem, ki obsega vse od svobodnih raziskav in norih idej do usmerjenih aplikativnih raziskav in profesionalizacije izdelka in prodaje. Pri tem imajo pomembno vlogo trije partnerji, poleg znanosti in gospodarstva tudi država z ustreznimi instrumenti spodbud in sofinanciranja. »Žal smo v Sloveniji prav v zadnjem delu padli,« opozarja Lenarčič.

Na vprašanje o še neizkoriščenih priložnostih povezovanja pa pravi, da se je treba s sistemskega vidika na najvišjih ravneh odločiti, kako vzpostaviti učinkovit inovacijski sistem. »Tu smo res invalidni in na evropskem dnu. Skrbi me, da bistvenih sprememb ne bo kmalu. Za uspešno gospodarsko in družbeno rast so potrebna resna vlaganja, temeljiti strukturni posegi in celovit pristop, česar pa doslej nobena politična struktura ni bila sposobna, mislim, da niti ni dojela te nuje,« je oster Lenarčič.