Pomembno je, da te nekdo vodi

Mentorstvo: Zakaj je uspešen kolektiv sestavljen iz mladih in starih pa tudi zadovoljnih posameznikov
Objavljeno
01. junij 2018 07.00
Posodobljeno
31. maj 2018 20.06
Odnos med trenerjem, kapetanom in ekipo lahko prevedemo na odnos med šefom, vodjo oddelka in delavci. FOTO: AP
Mojca Finc, Lucijan Zalokar
Mojca Finc, Lucijan Zalokar
Šport in posel sta od nekdaj neločljivo povezana: športna organizacija ne more biti rezultatsko uspešna, če ni hkrati uspešno podjetje. Zato oboji navdih pogosto iščejo na drugi strani. Vrhunski športniki so po končani karieri zaželena roba na trgu delovne sile, tako zaradi prepoznavnosti kot zaradi tekmovalnosti in vztrajnosti. Pa tudi zato, ker dobro vedo, kako pomembno je znanje prenašati na naslednje rodove, brez da bi jim ob tem nepotrebno solili pamet.

Težko bi našli uspešen športni kolektiv, sestavljen iz izključno mladih ali izključno starih posameznikov. Obstajajo izjeme, a športnik ne postane kapetan pri dvajsetih, prav tako pri tridesetih ne premore mladostniške predrznosti in brezglavosti, ki včasih predstavlja ključ do uspeha. Podobno je v podjetjih: vodja proizvodnje ali urednik pomembnega medija pač ne postaneš takoj po diplomi, kar je pred nekaj leti v kolumni na zadnji strani Sobotne priloge vrhunsko opisal Lenart J. Kučić: »Zdravje institucije najbolje odražajo šefi, ki 'samoumevno' opravljajo zahtevno vodstveno delo, načrtujejo in predvidevajo dogodke, vzdržujejo kakovost ter izbirajo naslednike, ki jih bodo morda nekoč presegli.« Profesionalci na začetku poklicne poti »ne morejo izoblikovati trdne poklicne identitete, če v podjetju nimajo pozitivnih zgledov in jim izkušeni mentorji niso posredovali obrtniškega znanja«.

Najprej razumeti, nato pomagati

Uroš Zorman, eden najboljših slovenskih rokometašev vseh časov in dolgoletni kapetan reprezentance, dobro ve, kako je pri vzpostavitvi odnosov znotraj kolektiva pomembna psihologija: »Moja generacija je bila drugačna, odraščala je v socializmu; bili smo otroci ulice in starši so nas težko priklicali domov. Pri današnji mladini je obratno, gre za otroke zidov. Če jim želimo pomagati, jih moramo najprej razumeti.« Velik pomen daje potrpežljivosti, saj s prisilo kvečjemu dosežemo nasprotni učinek. Zaveda se, da je mladim težko, ko naredijo preskok iz mladinske v člansko kategorijo ali ko zamenjajo okolje. »Čeprav je to skoraj nemogoče doseči, se trudim, da se počutijo, kot da se ni nič spremenilo. Tudi meni so na začetku kariere starejši podobno pomagali. S tem dosežemo, da nove generacije ne ponavljajo napak starejših in jim je zato lažje v življenju,« pojasnjuje 38-letnik, ki trenutno nastopa za poljske Kielce.

image
Uroš Zorman: Trener nima časa, da bi vsakega posebej opozoril, kdaj je odhod avtobusa, tako kot predsednik uprave ne razlaga vsem delavcem, kaj je treba postoriti. FOTO: Igor Mali


Da je preskok iz mladinskih vrst ključen trenutek za večino športnikov, podarja tudi Andrej Hauptman. Leta 2001 bronasti na svetovnem kolesarskem prvenstvu, danes pa selektor reprezentance celo trdi, da v svetu profesionalnega kolesarstva sposobnost vklapljanja v ekipo šteje toliko, kot to, kako dober si na kolesu. »Zelo pomembno je, da imaš nekoga, ki te vodi. Ko sem prehajal iz kategorije do 23 let v tujino, mi je zelo pomagal Martin Hvastija. Ko mlad kolesar odide v tujino, ne ve točno, kam je prišel, sistem je povsem drugačen, zato je zelo pomembno, da ima vseskozi nekoga zraven, ki mu svetuje.«

Razumevanje in pomoč seveda ne pomenita, da morajo izkušenejši športniki prenašati norosti mularije. Hierarhija mora obstajati, pravi Zorman, vendar v mejah normale. Če bi se nekoč po naključju znašel v podjetju – sicer močno dvomi, da je človek za v pisarno –, bi ob sebi najraje imel ljudi, ki so poslušni, a niso hlapci in imajo svoj jaz.

V podrejanju je tudi čar

Poslušnost in ubogljivost sta še bolj kot v rokometu zaželeni v kolesarstvu, kjer je ekipa precej pomembnejša, ko se morda zdi nekomu, ki mu ta šport ni najbližje. Podreditev individualnih ciljev za dobro ekipe je ključ do uspeha, ali, kot pravi Hauptman, čar oziroma problem kolesarstva: »V dani situaciji moraš vedeti, kam sodiš: ali si sposoben narediti rezultat? Seveda štejejo samo zmage. Zelo moraš biti profesionalen. Mladi kolesarji to morda manj razumejo. Tudi zato je dobro, da imaš okrog sebe ljudi, ki ti svetujejo, ti povejo, kako se je treba v ekipi obnašati. V večjih ekipah je to že na začetku sodelovanja hitro jasno. To je tvoja služba in delovati moraš po navodilih kluba.«

image
Andrej Hauptman: Tekmovalec, ki je malenkost slabši, a naredi vse za druge, je lahko na koncu koristnejši kot tisti, ki velja za boljšega kolesarja. FOTO: Matej Družnik


Problem nastane, če je kolesar vajen zmagovati, nato pa pride v ekipo, v kateri ni vodja. Takrat je potrebno je veliko razumevanja in prilagajanja. »Enim to uspeva bolj, drugim manj. Čeprav si zelo dober, si se pripravljen podrediti ekipi ali tistemu, ki je tisti trenutek boljši od tebe – izgleda enostavno, vendar ni. Tekmovalec, ki je malenkost slabši, a naredi vse za druge, je lahko na koncu bolj koristen kot tisti, ki velja za boljšega kolesarja.« Podobno je delavec, ki se zna hitro odzvati in v dani situaciji poprijeti za bolj »umazano« delo, takšno, ki bi bilo nekomu drugemu izpod časti, v očeh delodajalca bolj cenjen od izbirčnežev in nadutežev.

Kapetan ni nujno mentor

Podobnosti med podjetji in športnimi ekipami je še več, navsezadnje uspešen klub ne polni le vitrine, temveč tudi blagajno. Odnos med trenerjem, kapetanom in ekipo lahko prevedemo na odnos med šefom, vodjo oddelka in delavci, kar je opisal tudi Zorman: »Kot kapetan si podaljšana roka trenerja in se ukvarjaš z navidez banalnimi stvarmi, recimo s tem, kdaj je odhod klubskega avtobusa. Trener nima časa, da bi vsakega posebej opozoril na to, tako kot predsednik uprave ne razlaga vsem delavcem, kaj je treba postoriti. O tem obvesti vodjo oddelka, ta pa sporočilo prenese naprej. V tem sta si sistema zelo podobna.«

Kot kapetan se ne rodiš, izoblikuje te ekipa, trdi Zorman, a vodstvene sposobnosti vseeno izvirajo iz posameznika, saj »ne moreš pogledati enega filma in nato reči, imam sposobnosti, ki jih ima glavni junak«. Kapetan tudi ni nujno mentor mlajšim, to vlogo prevzame nekdo, ki mu je tak pristop blizu. »Nekdo je lahko šampion, super kolesar, nima pa v sebi tega čuta in sposobnosti, zato ni nujno, da je kapetan vedno najboljši mentor,« pravi Hauptman.

Ker kolesje kapitalizma poganja tekmovalnost, je športno okolje sijajen laboratorij za preiskovanje navad uspešnih organizacij in posameznikov. Kaj se lahko podjetja v njem naučijo? To, kar vedo že od nekdaj, a rada pozabljajo. Če smo na začetku tega prispevka trdili, da je težko najti šampionsko ekipo, sestavljeno iz izključno mladih ali izključno starih posameznikov, se za konec vprašajmo, ali ni še težje najti takšne, ki je sestavljena iz nezadovoljnih športnikov?