Franc Planinšek je eden najbolj iskanih in priznanih plastičnih kirurgov pri nas. Znanje, ki ga je pridobil s prizadevnim študijem in izobraževanjem, mu danes omogoča, da riše zadovoljstvo na obraze svojih pacientov

Franc Planinšek je eden najbolj iskanih in priznanih plastičnih kirurgov pri nas. Znanje, ki ga je pridobil s prizadevnim študijem in izobraževanjem, mu danes omogoča, da riše zadovoljstvo na obraze svojih pacientov, naj gre le za "turbofolk" kirurgijo ali rekonstrukcijo po hudi poškodbi.

Se vam zdi krivično, da danes laična javnost pri pojmu plastična kirurgija najprej pomisli na par velikih prsi na bolj ali manj znani slovenski mladenki?

To drži, mediji iščejo senzacije, ljudje raje prebirajo malce spotakljivejše teme, estetska kirurgija pa je še vedno nekakšen družbeni tabu. Nekoliko je res krivično, saj je ta kirurgija mnogo bolj zahtevna, kot si večina misli. Ko dobiš poškodovanca, ki mu manjka pol obraza, mu moraš rekonstruirati nov nos, brado, ličnice, kožo. Niso pa vsi estetski kirurgi tudi dobri plastični kirurgi.

Kaj je torej plastična kirurgija?

Plastična kirurgija je zares zelo široko področje, estetska pa le njen del. Do pred kratkim je plastični kirurg moral najprej specializirati splošno kirurgijo, kjer je tako kot vsi drugi odpiral prsne koše, trebuhe, glave. Sledila je subspecializacija iz plastične rekonstruktivne in estetske kirurgije. Pred kakšnimi petimi leti pa se je to spremenilo, zdaj obstaja usmerjena specializacija, pri kateri imajo skupnega jedra, torej splošne kirurgije, le dve leti, precej manj kot prej. Moram reči, da mi pogosto zelo prav pride znanje, ki sem ga dobil na splošni kirurgiji, saj ga lahko uporabim za spoznavanje novih tehnik v lastni stroki. Plastična kirurgija namreč pokriva vse telo. Po operativni odstranitvi tumorja z grla, recimo, je treba odstranjeno žrelo nadomestiti, in za to obstaja kar nekaj trikov: lahko vzamemo del prostega črevesa, ga z mikroskopom nesemo navzgor in prišijemo, tako da pacientu potem rabi za prevajanje hrane. Seveda pa pri takih posegih še vedno sodelujemo s kirurgi posameznih področij. Plastični kirurg rekonstruira tisto, kar drugi z neko demolitivno tehniko odstrani. Ne gre samo za estetski del, temveč tudi za funkcionalnost.

Vendar se danes veliko plastičnih kirurgov usmeri zgolj v estetiko, lepotno kirurgijo. Vi niste med njimi. Zakaj?

Marsikdo me sprašuje, zakaj še vedno delam v Kliničnem centru. Gotovo ne zaradi plače. V tej zvrsti kirurgije sem se dolgo uril, zato bi se mi zdelo, kot da sem del svojega življenja vrgel stran, če bi se zaradi udobja naenkrat odločil, da se bom ukvarjal le s turbofolk kirurgijo. Raje hodim za drobiž v Klinični center, na moj charity work, kot pravim, humanitarno delo, saj mi tega ne bi bilo treba početi. Pa vseeno počnem, zaradi svojega ega, ker to znam. Namesto da bi hodil v Darfur delat in se javno razkazovat, kot zahodnjaški kolegi, imam Darfur kar doma. Veliko je siromakov, ki jim lahko pomagam tu. Lahko bi seveda delal izključno v zasebni praksi, vendar mi to ne bi dalo zadovoljstva, kakršno občutim, ko pacientu povrnem možnost kakovostnega življenja. Nekoč so neki deklici zaradi napredovanega tumorja odrezali celotno spolovilo. Ko sem ji z rekonstruktivnimi tehnikami povrnil obliko in funkcijo spolovila, se mi je to zdelo zveličavno delo. Dolgo sem bil vesel, da sem naredil res nekaj dobrega. Prav tako me navda z zadovoljstvom, ko osrečim pacienta z lepotno operacijo. Je pa tudi res, da sem organizacijsko povsem nesposoben, zato sploh ne bi mogel sam organizirati zasebne bolnišnice.

Odliv plastičnih kirurgov iz Kliničnega centra je skoraj že reden pojav. Zakaj vsi odhajajo na svoje?

Vodilo je denar, brez dvoma. Zdi se mi, da je prihodnost slovenske medicine odvisna od tega, ali bodo vodstva strokovnjake znala obdržati v hiši. Zdaj pa je kirurg v dilemi: iti v smer lagodnega življenja, ki ga omogoča estetska kirurgija, ali pa delati nekaj za sebe in za druge. Dogovoriti bi se morali tako, da bi lahko počel oboje. Klinični center bi moral dojeti, da je zdravje pravzaprav gospodarska panoga, mogoče ga je prodajati in tržiti. Zame je gospodarska škoda, kadar so operacijske dvorane popoldne in ponoči proste. To je tako, kot da bi imeli letalsko floto v tem času na tleh, stevardese in piloti pa bi rekli: oprostite, mi delamo osem ur! V Kliničnem centru se gospe ukvarjajo predvsem s tem, kakobodo čim dlje ostale na svojih položajih, se pravi, da ne smejo ničesar spreminjati, sicer jih bodo zrušili. Problem je še to, da nam zavarovalnica nameni določene vsote, in če bi operirali tudi popoldne, bi bila poraba denarja toliko večja. Čim več se dela, tem več sredstev se porabi. Zato je najlažje reči: naše operacijske bodo popoldne zaprte, kirurgi bodo delali samo osem ur. Vodstvo se zgovarja, češ da zakonodaja ni prilagojena, v resnici pa ni volje. Drugod so klinike svoje najboljše kadre obdržale tako, da so poleg rednega delovnega razmerja še vedno lahko delali popoldne, za boljše preživetje.

Tudi vi ste bili na listi za koncesijo. Kaj se je zgodilo?

Skrajno površna in malomarna strokovna direktorica Kliničnega centra me je pozabila dati na listo prosilcev za koncesijo. Taka je bila obrazložitev. In ko sem jo čez kakšnega pol leta dobil, so me pozabili obvestiti, da so me uvrstili na listo čakajočih in mi jo nazadnje le podelili. Najprej sem iz medijev zvedel, da je nisem dobil, drugič pa, da sem jo. Preprosto ne razumem, da nekdo tako zmeden, kot je Aleksandra Markovič, lahko vodi tako veliko ustanovo. Takrat sem hotel oditi, ker so bile razmere v vodstvu klinike katastrofalne. Nato so se nekoliko popravile. V Kliničnem centru sem naredil 68 odstotkov vseh posegov estetske kirurgije, v kolektivu desetih ljudi. To pa je povzročilo hudo ljubosumje. Koncesija, ki bi jo dobil, je bila ambulantna, kar pomeni, da bi me v kirurškem smislu ubili. Ambulantno bi odstranjeval pike in znamenja; delo, ki ga opravljajo specializanti. Tovrstne koncesije se mi zdijo zadnji udarec za tiste, ki so sposobni, ki znajo opravljati svoje delo in jih je zaradi tega seveda treba onemogočiti. V to ne privolim, zato raje delam veliko kirurgijo za malo denarja.

Kaj pomeni za vas drobiž? O kakšnih vsotah govoriva?

Za 80-odstotno zaposlitev v Kliničnem centru dobim 1500 evrov bruto na mesec. Približno toliko zaslužim v dveh dneh na mojem drugem delovnem mestu, v Kirurškem sanatoriju v Rožni dolini. Pri samoplačniških operacijah v Kliničnem centru dobim za operacijo dojk 120 evrov (stranka plača 4500), za nos pa 90 (stranka jih odšteje 2900 do 3200). Toda samoplačniških operacij je v KC v vsem letu okoli osem. Pa se ne pritožujem zaradi denarja. Imam ga toliko, kot ga potrebujem. Če bi ga želel več, bi lahko polno delal samo estetsko kirurgijo. Vendar bi tako moral zatreti svojo željo in notranjo slo, da bi pač opustil mikrokirurgijo, ki jo zmorem in znam. In ne bi mogel več pomagati pacientom, temveč bi le še izrezoval kožna znamenja. Najhujše sprenevedanje se mi zdi, ko nekateri zasebniki komentirajo, da je zdajšnje obdobje zelo naklonjeno zasebnemu zdravstvu, in potem tarnajo, kako težko je lizati sladoled, ko drugi stradajo. Lepo vas prosim, če je tako težko, pa stopi s svoje jahte in operiraj zastonj. Pojdi za štiri dni v Klinični center, operiraj za minimalno plačo in pokaži socialni čut.

Vi ga imate. Socialni čut namreč. Celo na sodišče vas je pripeljal, kajne?

Potem ko so mi pozabili dati koncesijo, zaradi česar sem strokovno direktorico javno označil za malomarno, je bila kakšen mesec pozneje podana prijava na oddelek za gospodarski kriminal. Po mnenju vodstva UKC sem zlorabil položaj in operiral tudi tiste, ki do tega niso bili upravičeni oziroma storitve niso plačali. Stvar je bila taka, da sem pacientki samoplačnici naredil nove dojke, nekaj časa po operaciji pa me je prišla prosit, naj ji vsadke vzamem ven, ker jo domače okolje zaradi očitno večjih dojk hudo trpinči. To se mi je zdelo grozljivo, zato sem ji napisal zdravniški izvid, da so povečane prsi posledica hormonske terapije zaradi vnetja na dojki. Ponosen sem, da sem tej ženski pomagal, čeprav so me obtožili zlorabe položaja. Ko sem pojasnil zgodbo, niti tožilec ni mogel verjeti, zakaj sem tam, saj je pacientka operacijo plačala. Kadar se ukvarjaš s kirurgijo, ki vsebuje tudi socialno in osebno noto, tega ne smeš zanemariti. Še bolj absurdno je bilo pri pacientki samoplačnici, pri kateri sem ob operaciji prsi našel spremenjeno tkivo na prsih. Vsadkov ji nisem dal, vzel sem vzorec tkiva in jo spet zašil. Tkivo sem poslal na histološki pregled. Šok za pacientko je bil hud, zbudila se je brez novih prsi, potem pa sem ji povedal še za patološko tkivo. Po mnenju vodstva bi morala operacijo prsi vseeno plačati. Stališče se mi je zdelo nezaslišano, zato nisem privolil, da bi ji poseg zaračunali. Pa so račun poslali meni in sem ga tudi plačal.

Kakšno rešitev oziroma spremembe bi vi predlagali v našem zdravstvenem sistemu?

Takoj bi odstavil vsa vodstva slovenskih bolnišnic in za direktorje postavil same ekonomiste, ki se bodo požvižgali na plansko gospodarstvo. Ekonomisti so tekmovalni, vsak bo hotel spraviti svojo ustanovo oziroma podjetje na zeleno vejo. Plastični kirurgi delujemo po načelu robinhoodovstva: vzamemo tam, kjer je preveč, in damo tja, kjer je premalo. Tako bi morali delati tudi v Kliničnem centru. Tržiti bi morali estetsko kirurgijo, zaslužek od nje pa bi šel tja, kjer denarja primanjkuje.

Katere operacije izvajate najpogosteje, bodisi v rekonstrukcijski ali estetski kirurgiji?

Pred dvajsetimi leti, ko sem se zaposlil v Kliničnem centru, skoraj ni bilo dežurstva, da ne bi delal rekonstrukcije roke ali prstov. Takrat je bil v Sloveniji razširjen prav poseben pojav, vsaka hiša je imela svojo žago cirkularko, kar je postal nekakšen mednarodni znak za našo deželo, saj tujcem ni bilo jasno, zakaj popoldne v vsaki slovenski vasi pojejo cirkularke. Teh poškodb je zdaj veliko manj kot včasih. Ali Slovenci ne žagajo več toliko ali pa imajo bolj varne naprave. Danes so pogostejše nesreče z eksplozivom in prometne nezgode motoristov. V Kliničnem centru opravljam veliko rekonstrukcij po odstranjenih tumorjih, bodisi dojk ali drugih delov telesa. V Rožni dolini pa imam zelo veliko operacij nosu, tudi dojk, liposukcij in drugih posegov, s katerimi odpravljamo posledice staranja.

Ali paciente, ki si želijo lepotnih popravkov, tudi kdaj zavrnete?

Seveda, sploh če zaznam, da so razlogi za operacijo napačni. Včasih pride kdo, ki meni, da bo z lepotno operacijo spreobrnil nezvestega partnerja nazaj v zvesto in ljubečo osebo. Tega ne more rešiti kirurg, kvečjemu kak terapevt.

V katero smer gre razvoj plastične kirurgije?

Homotransplantacije so ena najbolj bleščečih stvari, ki prihajajo. Nekemu dečku pri nas je v roki razneslo bombo, izgubil je obe roki in zdaj zanj v Ljubljani pripravljamo homotransplantacijo. Dela se lotimo tako, da dobimo darovalca - mrtveca, ki je najbolj ustrezen, in nato njegovi roki presadimo pacientu. Ta mora prejeti tudi imunosupresijo, terapijo, ki mu sicer skrajša življenjsko dobo, omogoča pa, da telo sprejme darovani organ oziroma okončino. To, da človeku lahko vrneš kakovostno življenje, je najlepša stran mojega poklica.

Ali storitve, ki jih opravljate, uporabljate tudi sami?

Že pred leti sem si dal popraviti nos. Če si ga ne bi, zdajle gotovo ne bi sedel tu in se tako sproščeno pogovarjal z vami. Ta operacija mi je gotovo izboljšala kakovost življenja, postal sem samozavesten, prej pa sem mislil, da moram biti zaradi tega, ker nisem lep, toliko bolj študiozen. Zato vem, kako se počutijo moji pacienti, ki niso zadovoljni sami s sabo. Pred kratkim pa sem si povečal tudi ustnice, ker pravijo, da imajo ljudje s tankimi ustnicami težek značaj. (smeh)

Iz Maga