Celo leto pletenja za mesec prodaje

Čeprav oblikovalka Ksenija Baraga svoje ročno in strojno izdelane kape, šale in rokavice med letom prodaja v osmih trgovinah, večinoma v Ljubljani, pa se vsako leto znova veseli prazničnega sejma v Ljubljani. Tam se predstavlja že skoraj tri desetletja, od leta 1985.

»Že od samega začetka govorim, da me na naslednjem sejmu najbrž ne bo, saj zna biti ta mesec precej naporen, a še kar tradicionalno vztrajam predvsem zaradi stika z ljudmi, znanimi in neznanimi, za kar čez leto nimam priložnosti. Uživam, ko kupcem izbiram primerna pokrivala, in zlasti ko nekomu, ki je trdno prepričan, da mu kapa ne pristoji, najdem ravno pravšnjo in mu naredim veselje. To razveseljuje tudi mene, poleg tega pa se mi porajajo tudi nove zamisli za prihodnje leto,« priznava sogovornica, ki za prodajo na prazničnem sejmu plete vse leto. A kot ugotavlja vsakič znova, prodajo narekuje predvsem vreme. Če je mrzlo, ljudje pogosteje stopijo k stojnici, zato ji trenutna otoplitev ni ravno v prid. Prodaja ji za mesec dni povsem spremeni življenje, čez leto pa se lahko posveča ustvarjanju tudi na drugih likovnih področjih.

Par živobarvnih šalov

Na svoj prvi novoletni sejem leta 1985 je zašla povsem po naključju. Še kot študentka slikarstva na ljubljanski akademiji za likovno umetnost si je izdelala par živobarvnih šalov, potem pa jo je prijateljica, ki je prodajala na eni od novoletnih stojnic – te so se v prednovoletnem času v sredini 80. let med drugim vile vzdolž Čopove ulice –, nagovorila, naj jih naplete še nekaj za prodajo. Gotovo jih bom prodala, je bila neomajna, in jih tudi je, se spominja Ksenija Baraga. In tako se je začelo.

Ker v tistem času trgovine niso bile tako bogato založene in so tudi izdelovalci unikatnih izdelkov teže prodrli v trgovine, je bil novoletni sejem v Ljubljani velik dogodek. »Potekal je po Čopovi ulici, Cankarjevi ulici do operne hiše in Nazorjevi. Prodajali smo v belih, a precej neestetskih hišicah, okoli nas pa je bil precejšen živžav. Prodaja je bila zelo uspešna, tako da so se trgovci v Čopovi pritoževali, da jim zakrivamo izložbe in odžiramo posel. Ponudba je bila podobna današnji, prodajali smo vse, od hrane do rokavic in šalov, le da smo se s svojimi izdelki predstavljali predvsem obrtniki oziroma izdelovalci. Uvožnega blaga ni bilo,« pravi sogovornica. Potem se je sejem preselil na Cankarjevo nabrežje. Kot se spominja, so nekaj let prodajali celo na mizah oziroma nekakšnih pultih, zato je bilo treba stvari vsak dan pripeljati na stojnico in jih zvečer pospraviti. »To pa ni bila edina pomanjkljivost. Stali smo na betonu, če pa si si prinesel leseno peleto in je nisi zvečer priklenil, ti jo je ponoči gotovo kdo ukradel. Zeblo nas je, saj nas je hladila še Ljubljanica. Še huje je bilo, ko je deževalo in snežilo. Takrat smo si napeli najlonske ponjave, kar je bilo videti obupno, izdelki pa so bili mokri in jih je bilo treba vso noč sušiti,« našteva.

Zato zdajšnjim hišicam, ki so jih prvič postavili pred nekaj leti, izreka le pohvale. So zelo funkcionalne in lepe, lepa je tudi strešna dekoracija z lučkami, poudarja oblikovalka. »Manj nas zebe, najpomembneje pa je, da lahko ponoči v hišici pustimo izdelke in jih zaklenemo oziroma da je stojnica naslednji dan, ko jo odpreš, postavljena. Tako ostane čas, da jo še lepše urediš. Toda čeprav se je sejem od nekoč s štirinajstih dni podaljšal na mesec, je zdaj kupna moč manjša, ponudba v trgovinah pa bogatejša,« ugotavlja Ksenija Baraga.

Prepozno znani rezultati

Čez leto svoje izdelke prodaja v osmih trgovinah zelo različnih tipov – od knjigarne do trgovine višjega cenovnega razreda –, toda kot poudarja, nobena trgovina v Sloveniji ne odkupuje izdelkov. Ustvarjalci so pogosto lahko srečni, če dobijo plačilo po tem, ko se njihovi izdelki že prodajo. Pa še nekaj: trgovci sami izberejo, kaj želijo, oziroma jim ponudi tisto, kar se ji zdi, da spada v njihovo trgovino, medtem ko ima na sejmu priložnost, da oblikuje svojo ponudbo. Res pa je, da na prazničnem sejmu skorajda ni mogoče prodati dražjih izdelkov, zato njena praznična ponudba sega v srednji cenovni razred.

Na sejmu pogreša več slovenskih ustvarjalcev, oblikovalcev, rokodelcev in mojstrov domače obrti, kar bi dvignilo raven kakovosti ponudbe. Toda najbrž se mnogi takšni niti ne prijavijo na razpis, saj nimajo 2000 evrov za najem hišice, razmišlja sogovornica in poleg tega opominja, da so rezultati tega, kateri najemnik je bil izbran, znani šele sredi novembra. To je dva tedna pred začetkom sejma, kar pa je za tiste, ki ponujajo ročno izdelane izdelke, premalo, da bi si ustvarili dovolj veliko zalogo. Razpisi v tujini za sejme so tudi po pol leta vnaprej, zaradi česar ostane dovolj časa, da se ustvarjalec ustrezno pripravi, še dodaja.

»Treba je upoštevati še nelojalno konkurenco tistih, ki izdelke le preprodajajo, saj te lahko ponudijo cenejše, celo kapo za toliko, kot mene stane samo material. Tako da s ceno ne moremo konkurirati, dodano vrednost lahko ponudimo z oblikovanjem in kakovostnimi materiali. Opažam, da prodam največ izdelkov, ki so prepoznavno moji, to so ročno spletene baretke z ročno dodelavo, a za izdelavo ene tudi s spretnimi rokami potrebuješ najmanj sedem ur dela,« razkrije količino dela, ki ga vloži v vsak tak izdelek. Kot oblikovalki se ji zdi zelo pomembna tudi celostna grafična podoba in postavitev, torej kako izdelek ponudiš. Njeni izdelki, ki jih kupcem izroči v vrečki svoje blagovne znamke Baragaga, nosijo tudi napis, da so ročno izdelani v Sloveniji, kar pa zlasti tujce, ki zaidejo v ta del mesta, običajno razveseli in prepriča v nakup. Hišice na Bregu sicer ne privabljajo toliko ljudi kot tiste v bližini Tromostovja, a kljub temu kaže to lokacijo pohvaliti, saj je lepa. Le glasba bi bila lahko bolj izbrana, da bi tudi z njo pričarali bolj novoletno razpoloženje, še dodaja.

»Vsako leto zbiram pogum, da bi odprla svojo trgovino, toda najemnine v Ljubljani so previsoke, zaradi česar sta se med drugim zaprli tudi dve moji najljubši trgovini. Mislim, da bi mesto slovenskim avtorjem moralo ponuditi nižje najemnine, saj bi ti dvignili raven ponudbe v prestolnici. Manjka tudi trgovin s konceptom, kakršna je bila enomesečna trovina Kontrast v sklopu meseca oblikovanja. A kot kaže, se trend obrača na bolje, saj bo, denimo, Pop-up dom v Tobačni tovarni Ljubljana, kot napovedujejo, konec januarja zaživel za stalno,« je še opomnila oblikovalka Ksenija Baraga.