Tiskane izdaje
Marsikateri mladi se za samozaposlitev odloči, ker sanja o svobodi, ki jo prinaša delo od doma. A ko začne živeti takšno svobodo, ki je bolj podobna osem- ali večurni izolaciji, mu ne zveni več tako privlačno. To sta ugotovila tudi Eva Perčič in Luka Piškorič, kreativca iz Memo Instituta. Novembra sta v Berlinu našla rešitev za razbitje monotonije – coworking ali deljenje delovnega prostora.
Koncept v najširšem pomenu opredeljuje način dela, ki samozaposlenim in drugim profesionalcem omogoča, da si občasno ali stalno delijo delovni prostor z drugimi ustvarjalci iz svoje ali sorodnih panog. Tako si zmanjšajo stroške najema prostora, hkrati pa s spontanim mreženjem z drugimi posamezniki najrazličnejših profilov pridobivajo nove izkušnje, ideje, vstopajo v nove projekte in ustvarjajo inovacije.
Deskmag, največja elektronska revija o coworkingu, je raziskoval učinke takšnega dela pri 1500 profesionalcih, ki že imajo izkušnjo s to obliko dela. Približno 70 odstotkov jih je z njim zelo zadovoljnih, 85 odstotkov jih je zaznalo rast delovne motivacije, 88 odstotkov jih je izboljšalo svoje poslovne stike, 42 odstotkov pa jih je doseglo tudi rast prihodkov, pravi Eva Perčič.
Za različne okuse
Coworking se je rodil v Ameriki, natančneje leta 2006 v San Franciscu, ko so se mladi računalnikarji začeli dobivati doma, v kavarni, na javnem prostoru ali v pisarni in skupaj delali dan ali več. Dogodkov se je prijelo ime jelly, po bonbonih, ki si jih je ob eni takšnih priložnosti v usta metal Brad Neuberg, eden od ustanoviteljev Work Only, prostora za coworking, ki je sprožil svetovno gibanje.
Razvoj je močno povezan z razvojem kreativnih industrij, ki jih zastopajo samozaposleni profesionalci (oglaševalci, oblikovalci, programerji, pisci, misleci, spletni načrtovalci, raziskovalci, fotografi, arhitekti, prevajalci, umetniki …) pa tudi posamezniki ali manjša podjetja, ki delujejo v panogah, povezanih s kreativnostjo. Njihov delež se bo zaradi negotovih gospodarskih razmer, ki delovno aktivne silijo v vse večjo fleksibilnost in samozaposlitev, vpeljevanja tehnologij, kot je računalništvo v oblaku, in spremenjenih družbenih okoliščin povečeval.
Obstaja že več kot 1100 prostorov za coworking, ki nagovarjajo ljudi z določenim strokovnim profilom ali življenjskim slogom. Spletne strani ponujajo rezervacijo prostorov za najrazličnejše »okuse« – od takšnih, kjer vlada kavarniško razpoloženje, do drugih, ki omogočajo več zasebnosti. Ponekod ustanovitev sofinancirajo mesta, ki si želijo revitalizirati nekatera območja in pomagati mladim podjetnikom, 80 odstotkov pa jih ustanovijo posamezniki. V teh prostorih so uporabnikom na voljo stalne mize ali fleksibilna delovna mesta s pripadajočo tehnično podporo. Poleg teh lahko rezervirajo prostore za sestanke ali pa pridejo le na neformalno druženje v kavarno.
Računalnik je glavni, ne pa ključni pripomoček. Spletna trgovina Etsy je v Berlinu odprla atelje za šivilje, ki se jim lahko pridruži vsakdo. Tudi pisarniška determiniranost coworkinga ni več tako trdna. Organizacija BioCurious je v Kaliforniji pred kratkim odprla skupnostni biološki laboratorij, drugje si nadobudni kuharski mojstri delijo kuhinjo (in kuharske skrivnosti), vznikajo tudi številni maker spaces, ki jih oblikujejo skupinice ozko specializiranih kreativcev, ki sodelujejo pri skupnih projektih, piše The Economist.
Pri coworkingu torej ne gre samo za fizični prostor, temveč predvsem za ustanovitev skupnosti. »Coworking ni nič drugega kot v realni prostor preneseno sodelovanje, ki že tako ali tako poteka virtualno, vendar ga mnogi še ne znajo prenesti v otipljivo izkušnjo,« je v nedavnem intervjuju za Delo povedal Luka Piškorič. »Za posameznike v samostojnih poklicih so zoprni časi. Delati morajo res kakovostno, da preživijo. Sami zelo težko prodrejo na trg. Poleg tega prevladuje mišljenje, da majhni niso tako dobri kot veliki. Coworking takšnim posameznikom ali skupinici pomaga dvigovati ugled in konkurirati velikim,« razmišlja Eva. V Španiji je na primer IBM sklenil milijon evrov vredno pogodbo s člani mreže prostorov za coworking, ki bodo zanj izvajali različne projekte.«
Da kreativci niso navadni sanjači, temveč vse pomembnejši gospodarski akter, ki lahko prispeva k ponovnemu zagonu gospodarstva, kaže tudi poročilo Deutsche Bank iz 2011. V Nemčiji v kreativnih industrijah dela že več kot milijon ljudi, ki so večinoma samozaposleni. V letu 2009 so ustvarili 60 milijard evrov prometa, kar je več kot celotna nemška avtomobilska industrija.
Raziskovalci pa opozarjajo, da je treba za nadaljnjo rast sektorja zagotavljati boljše delovne pogoje, bolj fleksibilno kreditiranje in nadalje razviti koncept inovacij z vpeljavo dimenzije skupinskega inoviranja. Kreativne industrije imajo namreč drugačne značilnosti in zahteve kot »klasične« gospodarske panoge. Toda Eva Perčič ne vidi razloga, zakaj prednosti coworkinga ne bi izkoristili tudi drugi, celo brezposelni. »Bolje da prihajajo pisat prošnje v prostor za coworking, kakor da so doma depresivni.«
Kako je na Nizozemskem?
Takšen način dela preizkušajo tudi velika podjetja. »Na Nizozemskem je prvega februarja 50 velikih podjetij odprlo svoja vrata coworkerjem iz drugih podjetij in samostojnim profesionalcem. Pol leta bo tako kar 75.000 Nizozemcev lahko povsem svobodno izbiralo svoj delovni prostor. Delodajalci od projekta pričakujejo, da bodo s to potezo svojim zaposlenim pomagali, da bodo lahko delali bliže svojega doma. Če bo projekt uspešen, se bo po šestmesečnem poskusnem obdobju nadaljeval,« pravi Eva Perčič.
Z Lukom Piškoričem sta pred kratkim ustanovila pobudo Slovenia Coworking, s katero bosta pomagala pri vzpostavljanju kulture coworkinga v Sloveniji. V okviru svetovnega festivala JellyWeek 2012 sta januarja v ljubljanskem Kinu Šiška organizirala prvi jelly, na katerem se je v enem dnevu izmenjalo in sodelovalo okoli 80 posameznikov. Ti dogodki si bodo sledili vsakih 14 dni, spomladi pa bo morda že vzniknil prvi prostor za coworking pri nas, upa Eva Perčič.
Toda zaradi visokih cen nepremičnin bi bilo treba z iskanjem prostorov začeti nekoliko drugače kot v tujini. Namesto velikih praznih prostorov bi lahko zainteresirani ustanovitelji priložnosti iskali pri podjetjih, ki imajo preveč prostora, v mladinskih centrih, tudi v turističnih krajih, kakršen je Bled, bi lahko razmišljali o razvoju turističnih prostorov za coworking.
