Tiskane izdaje
Tolmaški poklic je za mnoge uganka in številni se sprašujejo, kako je mogoče obvladati toliko miselnih procesov hkrati – poslušati, analizirati sporočilo in ga podati v drugem jeziku. Poklic za zdaj ni reguliran, zato se marsikdo hitro okliče za tolmača. Velikokrat se slišijo izjave v smislu »saj naša tajnica govori nemško, bo že ona malo prevedla«.
»Takšnih zgodb je kar nekaj. Ne le pri poslovnih pogovorih, tudi na strokovnih konferencah se je opekel že marsikateri naročnik,« je povedala Jana Veber, predsednica Združenja konferenčnih tolmačev Slovenije (ZKTS).
»Opravljamo izjemno zanimivo delo, ki nam omogoča, da smo soudeleženci zgodovinskih in drugih zanimivih dogodkov. Hkrati pa je to negotov, prekeren poklic, brez bolniških in regresa, izpostavljeni smo mnogim strokovnim in cenovnim pritiskom.«
Sponzor ali izpit
A to je tudi zahteven poklic, za katerega so potrebni akademska izobrazba, odlično znanje maternega in najmanj enega tujega jezika, široka razgledanost ter zmožnost koncentracije in hitrih odzivov. Za članstvo v ZKTS je treba izpolnjevati več pogojev, je Jana Veber pojasnila v pogovoru za Delo. Predvsem sta to univerzitetna izobrazba in znanje enega ali več tujih jezikov, poleg tega moraš imeti dovolj izkušenj (določeno število tolmaških dni) in tudi sponzorja.
To pomeni, da eden ali več članov združenja, ki so delali s teboj, jamči, da je tvoje znanje na ustrezni ravni in da pri svojem delu upoštevaš etična načela poklica. Druga pot do članstva pa je namenjena tistim, ki so ravno opravili študij tolmačenja in še nimajo izkušenj. Zanje združenje organizira izpit, na katerem pred komisijo dokažejo svoje znanje. Pri nas je mogoče tolmačenje od leta 2001 študirati na oddelku za prevajalstvo na ljubljanski filozofski fakulteti, zadnja leta tudi na mariborski. Podlaga za ta specialistični študij je lahko katera koli stroka. Jana Veber, denimo, je študirala ekonomijo.
Druga sogovornica, tolmačka s 40-letnimi izkušnjami, Helena Blatnik Hauzler, je jezikoslovka. Prevajanje in tolmačenje je študirala v Gradcu. Glede predhodnega študija nima posebnega priporočila, saj se tolmači srečajo s tako različnimi temami in situacijami, da se je nemogoče vnaprej pripraviti na vse. Pomembno je usvojiti temeljne poklicne veščine, ves čas spremljati dogajanje po svetu in biti sploh zainteresiran za svet okrog sebe. »To je poklic, pri katerem moraš biti že po naravi hitrih možganov,« poudarja.
Študijski program obsega tudi širjenje besednega zaklada s strokovnimi izrazi, vendar večina tega znanja pride s prakso. Tolmači, ki delajo v institucijah Evropske unije – tam je zaposlenih 20 tolmačev, poleg tega je zanje akreditiranih 65 tolmačev v svobodnem poklicu –, denimo, morajo poznati posebno izrazoslovje, ki se je razvilo posebej za potrebe EU.
Ves čas na preži
Andreja Skarlovnik Ziherl, tretja sogovornica, je opozorila še na druge pomembne osebnostne lastnosti tolmačev. »Moraš se znati vživeti v človeka in oceniti razmere – vedeti, kakšen je namen komunikacije. Sporočilo moraš znati ustrezno podati s svojim glasom in mimiko. Biti moraš odprta oseba, sicer ti bo težko nastopati pred javnostjo, po drugi strani pa moraš imeti v sebi nekaj skromnosti, da sprejmeš svojo vlogo v senci in se ne rineš v ospredje. Kajti dober tolmač je tisti, ki se ga ne opazi, hkrati pa tudi tisti, ki svoje delo opravi tako izjemno, da ob tem občinstvo osupne, da je kaj takšnega v tako stresnih razmerah sploh mogoče. Spoštovati moraš etična načela in standarde, da deluješ kolegialno. V kabini smo dva ali trije, zato je medsebojno sodelovanje pomembno. Pri tolmačenju se ponavadi menjamo na pol ure, pri zahtevnejših temah pa tudi pogosteje, vsi moramo biti ves čas na preži.«
Ne nepomembna vloga v senci
Tolmači spoznavajo številna področja, saj delajo na različnih strokovnih konferencah, srečanjih in posvetih, navzoči pa so tudi na srečanjih najvišjega političnega vrha. Zato med pomembne lastnosti tolmača štejejo tudi obvladovanje stresa. Včasih so to vlogo prevzemali člani diplomatskih, novinarskih in podobnih družin, ki so imeli stik s tujimi jeziki, zdaj je to priznan poklic, za katerega obstaja specialistični študij.
So pa tolmači vedno opravljali pomembno, čeprav ne vidno družbeno vlogo. Včasih, denimo, ko je prevladovalo splošno mnenje, da je edini kongresni jezik v takratni Jugoslaviji srbohrvaščina, je združenje z vztrajnim ozaveščanjem poskrbelo, da je kot kongresni jezik obveljala tudi slovenščina.
Pozneje so sodelovali pri uveljavljanju tržnega gospodarstva in evropskega pravnega reda, saj so s sodelovanjem s prevajalci, pravniki lingvisti in drugimi strokovnjaki sooblikovali novo strokovno terminologijo. Od blizu so doživljali osamosvajanje Slovenije, približevanje in vstop v Evropsko unijo in predsedovanje.
Težave z nelojano konkurenco
Po 40 letih obstoja v ZKTS ugotavljajo, da njihovo delovanje ni nič manj pomembno kot na začetku. Vsako zgodovinsko obdobje je prineslo svoje izzive in pri zdajšnji gospodarski in finančni krizi jih zagotovo ne manjka. Med njihovimi prednostnimi nalogami je sodelovanje z drugimi stanovskimi društvi v prizadevanjih za regulacijo poklica, da tolmač ne bo vsak, ki zna malce angleško, temveč bo strokovno in tehnično ustrezno podkovan.
Jana Veber: »Skrbi nas nelojalna konkurenca. Tolmači v svobodnem poklicu se moramo znajti na trgu, kar je seveda najtežje za začetnike. Ker poklic ni reguliran, se na trgu pojavlja kar nekaj »tolmačev« brez ustrezne izobrazbe, znanja in izkušenj, kar izkoriščajo in spodbujajo predvsem nekatere agencije. Te v želji po hitrem zaslužku ponujajo storitve neustrezno usposobljenih kadrov za nižje plačilo in ob za tolmača nesprejemljivih pogojih. To vpliva na raven storitve, naročniki so z njo nezadovoljni in to pomeni manj naročil za vse. Naš glavni cilj je ustaviti degradacijo trga z ozaveščanjem uporabnikov. Vedeti morajo, kaj od tolmača lahko pričakujejo in zahtevajo, kakšne pogoje mu morajo zagotoviti in predvsem, da bodo z dobrim tolmačenjem poslovno uspešnejši.«
Mentorski program za mlade
Žrtve razmer na degradiranem trgu so zlasti mladi, ki se še niso uveljavili. Združenje zato pripravlja mentorski program, da bi jih vključilo, preden jih dobijo v pest agencije. Seveda se lahko študentje in drugi zainteresirani za nasvet o vključevanju v trg dela na združenje obrnejo kadarkoli, ne le v okviru omenjenega programa.
Poleg nelojalne konkurence sodobni čas prinaša tudi druge vrste sprememb. Angleščina se vse bolj uveljavlja kot prevladujoči jezik. Z njim se praktično sporazumevajo že vsi, zato morajo tolmači izpopolnjevati znanje čim več jezikov in iskati nišne. Takšna sta kitajščina in verjetno tudi ruščina, menijo sogovornice. A ni nujno iskati tako daleč, čedalje več je tudi povpraševanja po tolmačih z znanjem katerega od nekdanjih jugoslovanskih jezikov in albanščine. Teh manjka, saj se poosamosvojitvene generacije teh jezikov niso učile v šoli.
Hkrati pa se v tolmaški poklic uvajajo tudi tehnološke inovacije, ki po eni strani lajšajo delo: veliko tolmačev v kabinah uporablja tablične računalnike, s katerimi so mnoga referenčna besedila, slovarji in gradivo takoj pri roki. Po drugi strani pa telekonference in konference z uporabo skypa za tolmače pomenijo več napora, saj se je na daljavo v govorca teže vživeti, hkrati pa tudi zvok ni vedno enako dober, kar pomeni, da se hitreje utrudijo.
Tolmačenje na daljavo
Opažajo tudi, da nekateri »samooklicani« tolmači in agencije na spletnih straneh oglašujejo tolmačenje po telefonu, kar zveni sicer mamljivo zaradi manjših stroškov, vendar je ta način uporaben le za osnovno komunikacijo, ne pa za sporočanje poglobljenih vsebin.
Se pa delegacija konferenčnih tolmačev, ki delajo za evropske ustanove, že več let pogaja z naročniki o uvajanju tolmačenja na daljavo za poseben tip srečanj, kot so večerje predsednikov vlad na evropskem svetu. To je povezano tako z dodatno logistiko kot tudi s fizično in psihično obremenitvijo tolmačev in standardi še niso oblikovani.
