Država ni ničesar dolžna, a naj opazi, da se je način dela spremenil

Eva Perčič in Luka Piškorič sta so-delavca ali, drugače rečeno, udomačitelja navade coworkinga. Kaj to sploh je?

tor, 24.01.2012, 09:00
V rubriki Vprašalnik Ljubljanapolisa od leta 2004 (skoraj) vsak teden predstavljamo ljudi, ki živijo v Ljubljani, delajo in ustvarjajo tu, ali pa so z mestom kako drugače povezani.

Ljubljana – Delo ni človekova kazen. Pisateljica George Sand je dejala, da je delo njegova nagrada, njegova moč, njegov užitek. Eva Perčič in Luka Piškorič, so-delavca ali, drugače rečeno, udomačitelja navade t. i. coworkinga pri nas, jo dopolnjujta: »Delo je tudi človekova svoboda«.

Se za vaju vse začne s kavo?

Eva: Nujno s čajem.

Skratka, vsak dan se najprej zapeljeta v najbližji lokal? Oziroma kako naj si preko vajinega vsakdanjika predstavljamo izkušnjo coworkinga, če ga še nismo vajeni?

Luka: Običajen delovni, za zdaj še necoworking dan, začneva s čajem, nato greva s psom na sprehod po Rožniku, sledijo sestanki z naročniki, delo z drugimi ustvarjalci delo s podizvajalci, večinoma kar na daljavo.

Eva: Da bi razbila monotonijo takšnega sodelovanja, zdaj promovirava coworking. Da ne bi bila več sama v pisarni in sodelovala na daljavo, bi vse dejavnosti prestavila v skupne prostore, kjer pa lahko vsak dela svoje.

Luka: Za zdaj so še pod streho, spomladi si že želiva organizirati takšen dogodek na prostem.

Vendar Ljubljana še ni vsa omrežena.

Luka: Gotovo bo v kratkem. Nenazadnje radarji za prehitro vožnjo že čakajo, da jih bodo priklopili na brezžično omrežje in uporabili. Omreženost mesta ni pogoj, lahko vzpostavimo začasno brezžično povezavo.

Eva: Zakaj sploh uveljaviti takšen način dela? Samozaposlenih je vse več. Med njimi je ogromno nadarjenih, vendar ni nujno, da so vsi, ki znajo dobro opravljati svoje delo, tudi spretni v navezovanju poslovnih stikov. Coworking je koristen zato, da tudi bolj zaprti, a nadarjeni posamezniki, lahko lažje dobijo spontane poslovne priložnosti, da njihovo delo opazijo tudi drugi.

Niso medicinske sestre, šivilje, policisti, trgovci že a priori prikrajšani? Vsaj zato, ker so zaposleni v podjetjih.

Luka: Tako je videti. Toda ... 1. februarja bo 50 največjih nizozemskih podjetij 75 tisoč zaposlenim omogočilo, da bodo pol leta delali v katerem koli coworking prostoru sodelujočih podjetij.

Takšne migracije si pri nas najbrž ne moremo zamisliti?

Eva: Saj se je tudi pobudnik Rene Savelsbergh dlje ukvarjal s prepričevanjem podjetij. Bali so se odtekanja zaupnih informacij. Ko so ugotovili, da lahko odprejo prostore, kamor obiskovalci že sicer zahajajo, je šlo laže. Če bodo zadovoljni, bodo pobudo podaljšali.

Ni ideja takšnega načina dela delavnika videti preveč dobra, da bi bila resnična? Kaj se sfiži?

Luka: Trudila sva se, da bi odkrila, kaj gre lahko narobe.

Eva: Deskmag, največji e-zine o coworkingu, je raziskoval učinke takšnega dela pri 1500 profesionalcih, ki izkušnjo že imajo. Denimo 70 odstotkov jih je z izkušnjo zelo zadovoljnih, 85 odstotkov jih je zaznalo porast delovne motivacije in v 88 odstotkih so izboljšali svoje poslovne stike, 42 odstotkov pa tudi porast prihodkov.

Toda?

Eva: Sčasoma se vsaka novost izrabi. Kaj bi se torej lahko pripetilo? Če bi se skupina coworkerjev ogradila in medse nikogar ne sprejela, bi se izolirali, člane bi se lotilo malodušje, delovna vnema bi pošla. Če menjaš delovni prostor, svežina ne pojenja.

Kako bi torej v coworking vpeljali šivilje? Idejo verjetno lahko presadiš kamor koli, vendar zanjo potrebuješ pravi substrat.

Eva: Ni pomembno, kdo dela in računalnik ni ključen pripomoček.

Luka: Etsy je priljubljeno spletno mesto. Na njem lahko prodajaš svoje izdelke, lahko pa tudi veliko zapraviš. Najprej je bil spletni servis, nato se je tudi materializiral. V Berlinu so odprli prostor za šivilje. Kdor koli se jim lahko pridruži. Ustvarjajo, se družijo med seboj in z obiskovalci, prodajajo, izmenjujejo znanje. Takšne prostore potrebujemo tudi mi.

Eva: Moč je v spontanem in neprisiljenem povezovanju. S pobudo, Slovenia Coworking, želiva predvsem vzpostavljati takšno kulturo in o tem osveščati. Prostorov samodejno ne iščeva, res pa je, da po izkušnji z Jelly week dogodkom v Kinu Šiška, težav z vzpostavitvijo prostora najbrž ne bo.

Kje ste jih odkrili?

Eva: Verjetno bomo že čez kakšen teden na našem spletnem mestu objavili seznam tistih, ki že delujejo.

Videti je, da se je naše gospodarstvo zagozdilo. Ga lahko ponovno zaženete?

Luka: Samozaposleni, ki imamo majhna podjetja, lahko v teh gospodarsko neugodnih časih preživijo le, če delajo dobre stvari..

Eva: Ne mislim, da nam je država dolžna kaj podariti, vendar se je način dela v zadnjem desetletju močno spremenil, delovni pogoji pa ne. Ključno se je vprašati, ali resnično izkoriščamo ves potencial enega najbolj inovativnih segmentov delovno aktivne populacije.

Luka: Coworking ni nič drugega kot v realni prostor preneseno sodelovanje, ki ga že tako ali tako udejanjamo virtualno, vendar ga mnogi še ne znajo prenesti v otipljivo izkušnjo.

Zato, ker se otepamo vsega, kar diši po sodelovanju?

Luka: Zanimivo je, da s tujci fenomenalno sodelujemo.

Eva: Pa še to, ne verjamem, da smo mladi in samozaposleni izgubljena generacija, prej razsvetljena, saj imamo spretnosti, ki jih generacije pred nami niso imele. Zaradi interneta smo navajeni povezovanja, sodelovanja. Zanimivo je, da smo slovensko pobudo povsem naključno predstavili ravno na dan, ko ni bil razglašen mandatar. Naši politiki so morda neusklajeni, vendar Slovenci znamo sodelovati. Verjameva, da to lahko dokaževa. Upava, da se bo tako spontano sodelovanje zlagoma vtisnilo v naš genetski kod.


Tako je treba politikom pokazati, kako rigidnost odpade kot zrela hruška z drevesa?

Luka: Imava osebno izkušnjo, ki deluje. Zadnjih pet let delujeva tako.

Eva: Zapustila sem agencijo in šla na svoje. Delam kot raziskovalka. Kaj lahko storim sama? Začnem raziskavo, vendar jo moram nekomu predati. Najbolje se je povezati. Zato ne potrebuješ skupine vedno istih zaposlenih. Večina samozaposlenih pri nas že deluje po grozdnem principu.

Sta v coworking prostor sicer kar trčila?

Luka: Že dolgo sva o tem premišljevala. Leta 1995, ko sem bil star 17, sem sodeloval v Sorosovem KGB, se pravi v Kudovem grafičnem biroju. To je bila soba, opremljena s sedmimi računalniki. Tam so nastajali projekti Amnesty international, Sofe, Ljudmile, sodelovali smo z Laibachi, Živadinovim. Že od tam poznam izkušnjo neformaliziranega coworkinga. Nato sva se lanskega oktobra na Dunaju udeležila dizajnerskega in startup tedna. In tako zašla v coworking prostor. Nato je sledila konferenca v Berlinu, kjer sem še strokovno poučil o takšnem delu.

Se pravi, vsepovsod brbota?

Eva: Da, in pri nas sploh nismo prepozni. Drugod tudi že država in korporacije prepoznavajo pozitivne učinke. V Španiji se je IBM odločil, da bo poiskal vmesnike oziroma povezovalce med njimi in svobodnjaki.

Luka: Pogodbo z mrežo španskih coworking prostorov Utopicusom so podpisali ravno takrat, ko sem bil na konferenci v Berlinu. Projekt je bil vreden milijon evrov.

Eva: Coworking je poskus premikov v gospodarstvu. Vsak od nas lahko preživi, če si med seboj pomagamo.

Luka: Osnovna enota je skupnost v nekem prostoru, ki se lahko poveže v svetovno skupnost. Svetovni Jelly week dogodek, ki smo ga organizirali pri nas in se je sočasno odvijal v več kot 200 prostorih v 34 državah, je bil lep primer, kako se je tako sodelovanje gradilo.

Vendar še vedno delujeta in ustvarjata v prostoru, ki se simbolno drobi. Sestavljanje vlade je videti kot igra puzzel. Nekateri kosci manjkajo ...

Luka: Vendar naju to ne demotivira. Delamo vzporedno. Vseeno je, kakšna vlada se bo nazadnje le sestavila, da bo le imela dobre projekte. Nisem pa prepričan, da se za zdaj vidimo v teh razvojnih projektih, ki denimo izpostavljajo TEŠ 6, Luko Koper ...

Eva: Kje smo mi? Trenutno očitno na koncu pomola Luke Koper. V politiki opazni sprememb v vodenju niti ne pričakujem. Tudi mlajše generacije zgolj sledijo starejšim. Ni svežine. Mi jih ne bomo čakali. Delali bomo naprej.

Kaj vama sploh pomeni delo? Ste njegov smisel z izkušnjo redefinirala?

Luka: Mene delo zabava, v njem uživam. Mislim, da lahko z izkušnjo coworkinga še bolj.

Eva: Predvsem sva ugotovila, da se lahko učinkovito otepava rutine. Včasih delava 4 ure, drugič 16. Nimava nujno slabe vesti, če se nama v ponedeljek ne ljubi sedeti za računalnikom. Tako delovnih iskric nikoli ne zmanjka.

Kako naj delavec sploh prepriča nadrejenega, da bi mu takšno delo ustrezalo?

Luka: Delodajalci bi to morali razumeti. Sosedova trava je vedno zelena, naj delavce spustijo nanje, se bodo že vrnili.

Eva: Delavci potrebujejo takšne dražljaje. Ugodno pa bi vplivalo tudi na delodajalce. Verjetno bi kmalu ugotovili, da tudi njim koristi, če se začasno nekoliko oddaljijo od zaposlenih. Naj si privoščijo oddih.

Luka in Eva vam v ogled priporočata prispevek o tem, kako postati voditelj (na primeru naključnega plesalca):

Prijavi sovražni govor