Spletna mesta Dela, d. d., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij
Spletna mesta Dela, d. d., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Invalidi so pogosto boljši delavci, ker se hočejo dokazati

Na zavodu za zaposlovanje je prijavljenih več kot 17.000 invalidov, samo aprila 308 novih.

čet, 17.05.2012, 18:00

»Delodajalce je strah zaposliti osebe s posebnimi potrebami. Ne poznajo njihovih nezmožnosti, bistveno pa bi moralo biti iskanje njihovih zmožnosti. Invalidi so pogosto boljši delavci, ker se hočejo bolj dokazati,« meni Janez Trdina, direktor Doma paraplegikov v Pacugu.

Paraplegik Janez Trdina je na invalidskem vozičku pristal po prometni nesreči pri osemnajstih letih in pol: »Življenje se ti nenadoma obrne in nočeš, da se na tisti točki konča, ampak hočeš živeti naprej. Ne smeš se zapirati v svoj svet. Pri soočanju z invalidnostjo je pomembna spodbuda ustanov, družine, prijateljev. Ko sam sebe sprejmeš takega, kakršen si, postaneš tudi zrel za poklicno pot – da iščeš službo, jo najdeš in tudi obdržiš. Brez dovolj visoke samopodobe jo težko najdeš. Ko te zaposlijo, pa samopodobo samo še dviguješ,« je na nedavni okrogli mizi na Fakulteti za upravo v Ljubljani razmišljal Janez Trdina. On je motivacijo črpal v športu – dvanajst let je bil član košarkarske reprezentance na invalidskem vozičku.

V domu paraplegikov v Pacugu bi radi zaposlili čim več invalidov. Trdina od njih pričakuje delovno vnemo. »Tisti, ki pridejo k nam, morajo pokazati svoje sposobnosti, ne morejo kar reči: 'Jaz tega ne morem.' Če jim spodleti, poskušamo pomagati. Zgodilo se je namreč, da nismo imeli invalidov, ki bi hoteli delati. Ne potrebujemo tistih, ki bi imeli samo službo, ampak takšne, ki bodo nekaj tudi naredili,« je poudaril in dodal, da je vsak izurjen za nekaj. V zadnjih štirih letih so v domu zaposlili vsaj enega invalida na leto in upajo, da bodo prek evropskega socialnega sklada še tri.

Prvi slušno prizadeti diplomant

Motivacijski trener, predavatelj in pisatelj Robert Goreta, ki ima manj kot pet odstotkov sluha, iskalcem zaposlitve s posebnimi potrebami sporoča, naj bodo samozavestni in zaupajo vase. On je v svoje sposobnosti verjel od otroštva, saj je ves proces šolanja opravil v okolju slišečih.

»Čeprav imam močno omejen sluh, počnem stvari, ki si jih nekateri ne upajo ali jih ne zmorejo. Pred enim letom sem, denimo, šel plesat. In bil sem prvi slušno prizadeti diplomant na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Ključno je delo na sebi. Ko so me najbolj tepli po glavi, sem kazal največ energije in želje,« je pojasnil, da je – pa naj se sliši še tako klišejsko – vse mogoče uresničiti, če si postaviš cilj, na poti do njega pa uveljavljaš močno voljo.

Takšno razmišljanje je tudi vodilo njegovih motivacijskih predavanj. Zase pravi, da je iskalec duhovnih in življenjskih resnic. Pred desetimi leti se je odločil za pot samostojnega podjetnika. Ukvarja se z osebno, duhovno rastjo, izdal je štiri knjige.

Nerazumevanje komunikacijskih ovir

Kaj pomenita motivacija in vztrajnost, je na svoji koži izkusila tudi učiteljica na zavodu za gluhe in naglušne Petra Rezar, ki se je rodila gluha: »Nekateri odraščajo z identiteto gluhih, drugi pa razmišljamo kot slišeči. Sama se nikoli nisem dojemala za gluho,« je poudarila.

Osnovno šolo je obiskovala med gluhimi. Bilo ji je dolgčas in spraševala se je, zakaj ne more v normalno šolo kot sosedovi otroci. Najtežje obdobje je prinesla srednja šola. »Sedela sem v prvi vrsti, nič nisem razumela, tolmačev nismo imeli. Starši so mi kmalu kupili kasetofon in snemala sem predavanja, ki jih je mama štiri leta zapisovala v moje zvezke. Nihče me ni vprašal za pomoč, profesorji so me poniževali, sošolci pa niso vedeli, kaj pravzaprav pomenijo komunikacijske ovire. Veliko sem pretrpela,« se je z grenkim priokusom spominjala srednješolskih dni. Povsem drugače je bilo na Pedagoški fakulteti v Mariboru, kjer so jo lepo sprejeli, niso je obravnavali drugače kot druge.

Ko je diplomirala, je iskala zaposlitev. Potem ko je naletela na rdečo luč na mariborski šoli za gluhe in naglušne, se je znašla na delovnem mestu, ki ga je zaradi nevzdržnih delovnih razmer zamenjala po treh mesecih in pol službovanja. Na koncu je pripravništvo dobila v ljubljanskem zavodu, kjer je zaposlena že 16 let. Poleg poučevanja je zadolžena še za projektno delo in delavnice.

Na fakulteto 
tudi po samozavest

Na fakulteti za upravo, kjer so Janez, Robert in Petra predstavili svoje poklicne poti, študira 30 študentov s posebnimi potrebami.

»Z možnostjo za enakopravno sodelovanje jih pripravljamo na trg dela, kjer šteje znanje. S primernim vključevanjem pa jim seveda damo tudi samozavest, ki jo vsak posameznik potrebuje,« je Margit Horvath s fakultete za upravo, koordinatorica v centru za razvoj pedagoške odličnosti za študente s posebnim statusom, kamor spadajo tudi študenti s posebnimi potrebami, odgovorila na vprašanje, kako jih usmerjajo pri prehodu na trg dela.

»Zavedamo se, da je vsak posameznik drugačen, zato se poskušamo prilagoditi tem študentom z drugačnimi rešitvami. Najboljši način je iskren in neposreden pogovor, pri katerem ne smejo biti stigmatizirani. Prilagoditev študija na individualni ravni jim daje možnost, da se vključijo v vse oblike izobraževalnega procesa, tudi v obštudijske dejavnosti. Njihov prispevek je tako enakopraven tistemu, ki ga dajejo drugi študenti,« je dejala.

Na voljo jim je tudi karierna točka na fakulteti, zaposlitvene možnosti pa jim odpirajo tudi prek sodelovanja z delodajalci, ki jih na probleme nedopustne stigmatizacije nenehno opozarjajo.

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se