Tiskane izdaje
Ljubljana – V Sloveniji se je v zadnjem desetletju pričakovano trajanje življenja ob rojstvu povišalo za skoraj štiri leta, kar pomeni, da se nam življenje statistično podaljšuje za okrog devet ur na dan. To je precej več od šest ur na dan, kolikor znaša povprečje razvitih držav.
Po drugi strani je rodnost v zadnjih treh desetletjih upadla na izjemno nizko raven, kar bo v prihodnje neugodno vplivalo na število zaposlenih in na število rojstev. Pritisk na pokojninsko blagajno je velik ne le zaradi demografije, ampak tudi zaradi krize, ki je močno zmanjšala število zaposlenih, meni demograf Jože Sambt z ljubljanske ekonomske fakultete.
Ali moramo z demografskega vidika potemtakem v Sloveniji že začeti pripravljati novo pokojninsko reformo?
Starostni meji 20 in 65 let v demografsko‑ekonomskih analizah opredeljujeta obdobje delovne starosti. Vendar pa smo v okviru mednarodnega projekta NTA (National Transfer Accounts) ugotovili, da v Sloveniji z delom proizvedemo več, kot trošimo, samo od 25. do 55. leta starosti. Ta ozek razpon 31 let, najmanjši med vsemi državami, ki smo jih proučevali (na Švedskem znaša 38 let), je skrb zbujajoč, saj je v Sloveniji pričakovana življenjska doba za moške okoli 77, za ženske pa 83 let in se še naprej hitro povišuje.
Zdaj je povprečna starost moških ob upokojitvi 61, žensk pa 58 let. Govorimo samo o starostnih upokojencih, pri invalidskih je starostna meja še precej nižja. Moški, ki je star 61 let, lahko v sedanjih razmerah pričakuje, da bo živel še 20 let, ženska v starosti 58 let pa, da bo živela še 27 let. Dejansko bosta ob hitrem podaljševanju življenja oba v povprečju živela še občutno dlje.
Dolgo življenje in njegovo hitro podaljševanje je sicer izjemen dosežek človeštva, ki se ga lahko veselimo, še posebno, ker se ob tem povečuje tudi število zdravih let življenja. Tem okoliščinam se bo moral v prihodnje ustrezno prilagoditi tudi pokojninski sistem. Dlje ko bomo odlašali s spremembami, bolj drastični bodo novi ukrepi. Pri spremembah pokojninskega sistema bodo potrebni širše družbeno soglasje, premišljeni ukrepi in odgovorno ravnanje socialnih partnerjev. V nasprotnem primeru ljudje pospešeno bežijo v čimprejšnjo upokojitev, kar poslabšuje razmere, namesto da bi jih reševalo. Vprašanje, ali želimo pokojninsko reformo ali ne, ni ustrezno. Namesto tega bi se morali vprašati, ali bi se raje tri leta pozneje upokojevali ali bi raje videli, da se pokojnine znižajo za 15 odstotkov. V nobenem primeru pa to ne morejo biti referendumska vprašanja.
Kakšna bo slika leta 2020 – ko govorimo, da bo pokojninska blagajna še vzdržna in ko naj bi začeli zaostrovati pogoje za upokojevanje?
Meja, do kod je pokojninski sistem še vzdržen, ni jasno določena. Izdatki za pokojnine že zdaj daleč presegajo prihodke v pokojninsko blagajno – tudi če izdatke »očistimo« vseh kategorij, ki so vsebinsko bolj sociala kot pokojnine. Po tem kriteriju pokojninska blagajna že dolgo ni več vzdržna. Z modeliranjem učinkov pokojninske zakonodaje in upoštevaje demografske projekcije smo izračunali, da naj bi bil do leta 2020 delež javnih izdatkov za pokojnine v bruto domačem proizvodu na približno taki ravni, kot je danes. Zajezitev nadaljnjega naraščanja izdatkov v tem obdobju izhaja iz sprejete pokojninske zakonodaje konec leta 2012 – predvsem postopnega poviševanja zahtevane starosti in pokojninske dobe. Okrog leta 2020 se bodo prehodna obdobja končala, medtem ko se bodo demografske razmere še naprej zaostrovale. Brez nadaljnjih sprememb bo delež pokojninskih izdatkov v BDP začel hitro naraščati.
Pravite, da bi bilo treba dlje časa delati, vendar pa že zdaj ni dovolj delovnih mest za mlade ...
Takšno razmišljanje predpostavlja, da je število delovnih mest dano ter da so mladi in starejši medsebojno popolnoma zamenljivi. Da gre torej za nek bazen zaposlenih z danim obsegom, v katerega lahko en (mlajši) vstopi samo, če prej en (starejši) izstopi. Podatki in študije kažejo, da v splošnem niti eno niti drugo ne drži. Velja ravno nasprotno – če se starejši pozneje upokojujejo, je brezposelnost mladih praviloma nižja, saj je delo manj obremenjeno s prispevki in davki, zaradi česar podjetja več zaposlujejo.
Za koliko vnaprej pa se da napovedati zanesljive demografske projekcije?
Demografske projekcije so dokaj zanesljive za obdobje od 20 do 30 let. Če odmislimo možnost izrednih dogodkov, kot so pandemije in vojne, je mogoče umrljivost v prihodnje relativno dobro napovedati. Dokaj predvidljivo je tudi gibanje rodnosti, ki nima vpliva na število upokojencev in zaposlenih v prihodnjih dveh do treh desetletij. Večina otrok, ki se bo rodila v tem času, še ne bo vstopila na trg dela. Z večjo gotovostjo lahko napovemo, da se bo prebivalstvo v Sloveniji močno postaralo. Številčne generacije, rojene po drugi svetovni vojni (baby boom generacije), začenjajo prestopati starostno mejo 65 let. Na drugi strani vstopajo v delovno starost (20–64 let) vedno manj številčne generacije, rojene v zadnjih treh desetletjih, ki vstopajo tudi v rodno dobo. Ker bo veliko manj žensk, ki bi lahko rojevale, bo število rojstev upadalo, in to kljub predpostavki, da bo ena ženska v prihodnje rodila vedno več otrok. Demografski razvoj je kot velika ladja – spreminjati njegovo smer je težko in dolgotrajno, sploh, ko dobi zagon. Prav zato bi morali ves čas voditi ustrezno demografsko politiko.
Kakšna je napoved za Slovenijo čez 10 oziroma 20 let?
V prihodnjem desetletju naj bi število prebivalcev v Slovenije naraslo za približno 60.000, nato naj bi začelo postopoma upadati. Ob tem pa se bo drastično spremenila starostna struktura prebivalstva. Delež starejših od 65 let naj bi se v prihodnjem desetletju povišal s 17 na 22 odstotkov in do leta 2034 na 26 odstotkov vsega prebivalstva. Delež delovnega kontingenta (20–64 let) naj bi se v prihodnje znižal s 64 odstotkov v letošnjem letu na 59 odstotkov leta 2024 in na 56 odstotkov leta 2034. Če primerjamo ti dve starostni skupini, ugotovimo, da pride na sto prebivalcev delovnega kontingenta trenutno okrog 27 prebivalcev, starejših od 65 let; čez deset let naj bi jih bilo že 37, čez dvajset let pa 46. Povprečna starost prebivalstva naj bi se v prihodnjih dveh desetletjih povišala z 42 na 46 let.
Koliko otrok se v Sloveniji rodi danes, če primerjamo s časi, ko se je rojevala baby boom generacija? Kakšno je povprečje rojstev, če ga primerjamo z EU?
V desetletju po drugi svetovni se je na leto rodilo od 32 do 36.000 živorojenih otrok, nato se je do začetka osemdesetih ta številka vrtela okoli 30.000 na leto. Po letu 1980 je stopnja rodnosti padla pod mejo 2,1 otroka, kolikor bi morala ženska v povprečju roditi, če bi želeli, da bi se prebivalstvo obnavljalo na dolgi rok. Sledili sta dve desetletji strmega upadanja rodnosti na samo 17.000 živorojenih otrok leta 2003. V tem letu je stopnja rodnosti znašala le 1,2 otroka, kar je bila ena najnižjih vrednosti v svetu nasploh, medtem ko se zadnja leta giblje med 1,5 in 1,6 otroka. Podobno nizko raven rodnosti kot Slovenija so imele še vzhodnoevropske oziroma nekdanje socialistične države. Za EU kot celoto pa je bil padec manjši – na okrog 1,5 otroka na žensko – medtem ko zdaj znaša 1,6 otroka na žensko, kar je podobno kot v Sloveniji. Najvišjo stopnjo celotne rodnosti v EU imajo Francija in skandinavske države – med 1,7 in dva otroka na žensko.
Kaj pa je – če sploh kaj – v slovenski demografiji pozitivna okoliščina?
Pozitivno je bilo v preteklosti to, da smo imeli precej visoko neto priseljevanje. Od leta 1993 do 2009 se je v Slovenijo na leto priseljevalo kakih 5000 ljudi več, kot se jih je odseljevalo. Vendar pa se je v zadnjih treh letih neto priseljevanje znižalo na manj kot tisoč ljudi na leto.
