Tiskane izdaje
»Ko sem končala športno kariero, so me opozarjali, da bom padla v depresijo, saj sem bila vajena 24-urnih obremenitev in jasnih ciljev, za katere sem garala. Ker sem sebi in okolici hotela dokazati, da znam še kaj drugega kot teči na smučeh, sem se zakopala v delo. Odprla sem si pet front in začela delati po 12 ur na dan,« je bronasta olimpijka Petra Majdič razmišljala o tem, kako je lastnosti, ki ji jih je vcepil šport, prenesla na poslovno pot.
Jasni cilji
Petra Majdič, zmagovalka 24 tekem za svetovni pokal in dobitnica treh malih kristalnih globusov, vodi podjetje, ki se ukvarja z uvozom vrhunske opreme za tek na smučeh in nordijsko hojo ter organizacijo team buildingov. Nekdanja vrhunska športnica je vključena tudi v funkcionarske vode, saj je podpredsednica Smučarske zveze Slovenije, deluje pa še pri Olimpijskem komiteju Slovenije. Ob vseh službenih obveznostih je 34-letnica prišla do točke, ko je začutila, da ji življenje polzi iz rok. »Pogovorila sem se sama s sabo, zmanjšala delovne obveznosti in jih bolj zaupala sodelavcem,« je pripovedovala na dogodku, ki ga je pripravila zaposlitvena agencija Competo. Na njem je beseda tekla o tem, kaj se lahko poslovneži naučijo od vrhunskih športnikov in kaj vrhunski športniki od poslovnežev.
Letos je vodila slovensko olimpijsko odpravo v Soči, kjer jo je prijetno presenetilo, kako so športniki, sicer predstavniki individualnih panog, za katere velja poseben značaj, od prve slovenske kolajne naprej privoščili uspeh vsakemu iz reprezentance.
»V preteklosti je bilo pogosto v navadi, da so bili športniki zadovoljni že s pridobljeno vozovnico na olimpijsko prizorišče. Podobna miselnost je navzoča tudi v slovenskih podjetjih: Službo imam, po možnosti za nedoločen čas, rešen sem za nekaj let. No, v Soči so slovenski športniki prišli po vrhunsko uvrstitev, ni jim bilo dovolj, da so se le kvalificirali na igre. V reprezentanci je bilo čutiti medsebojno spoštovanje, veselili so se eden za drugega. To pogrešam v slovenskih podjetjih – da bi se vsi zaposleni v podjetju kar najbolj trudili in ko bi enemu uspelo, bi to druge gnalo naprej. Lepo bi bilo od zaposlenega slišati: Morda sem le še odstotek za njim, čez en teden mi bo lahko že uspelo uresničiti cilj,« je razmišljala Majdičeva in poudarila, da v poslu pogreša jasno izdelane cilje.
Nepopustljivost
»Na predavanjih slušatelje pogosto izzovem, naj razmislijo o tedenskem, polletem in petletnem cilju. Sprašujem jih, ali jih sploh imajo. Začnejo naštevati, da bi radi bili zdravi pa da bi radi napredovali v službi ... To ni nič, jim pravim, to je tavanje v oblakih,« je dejala. Prav pri tem vprašanju so poslovnežem zgled vrhunski športniki, saj imajo za vsak dan vnaprej natančno določeno, kaj bodo delali. »Tekmovalec mora vedeti, ali bo čez en teden 400 metrov pretekel sekundo hitreje, ali ne, čez pol leta, ali bo sklepal pogodbo z izbranim sponzorjem ali ne.«
Za uspešno razdelano pot mora ob sebi imeti dobrega trenerja, kakor zaposleni v podjetju dobrega vodjo. »Ta mora tekmovalca naučiti, kakšen je njegov potencial in mu vsaditi, da verjame vase. V podjetjih je podobno,« je vlekla vzporednice. »Moji trenerji so morali biti vedno bistveno pametnejši od mene. Bili so dober zgled; imeli so veliko znanja, ogromno so brali. Če sem vprašala kaj, česar niso vedeli, so to tudi priznali in se pozanimali za odgovor. Obkrožali so me pravi strokovnjaki, vrhunski menedžerji, ki niso imeli strahu v ekipo pripeljati novih ljudi, zaradi katerih bi morda izgubili svoj položaj. S tovrstnimi bojaznimi se niso ukvarjali, saj smo vsi stremeli k istemu cilju: napredku. Krasila jih je predanost delu in ekipi, čustvenost in humor. Ko je bilo najteže, so nas trenerji sprostili z vici,« je opisala nekdanje sodelavce, ki so ji pomagali do lovorik.
Enak pristop je svetovala poslovnežem. Ti bi lahko od vrhunskih športnikov prevzeli še eno lastnost: nepopustljivost. »Pri 21 letih sem večkrat stala na stopničkah. Spraševali so me, kako mi je uspelo, vendar nisem poznala odgovora. In to se nam je hitro maščevalo. V zadnjih letih moje kariere smo bili pri vrhu zato, ker smo natančno nadzirali in analizirali vse segmente. Pisali smo dnevnike; štirikrat na dan sem si merila pulz. Trener si je zapisoval, kako se prehranjujem in koliko, kdaj grem k počitku ... Tudi serviser si je pri svojem delu s smučmi zapisoval podrobnosti. Ko je nastopila rezultatska kriza, smo se sestali in analizirali, zakaj je do nje prišlo in tako tudi našli odgovore. V poslovnem svetu včasih ljudje v paniki zamenjajo strategijo, vendar to ni potrebno. Pomembno je najti razlog, zakaj ne gre, kakor smo si začrtali, naprej pa slediti zastavljenemu. Športnikova prednost je, da ga vodi predanost slediti istemu cilju več let.«
Vzponi in padci
Ni pa pomembno imeti le jasen cilj, zelo zaželen je tudi kakšen konjiček, ob katerem posameznik za nekaj časa pozabi na službo in tako premaguje stres, je še opozorila Petra Majdič. »V športu in poslu niso le vzponi, pridejo tudi padci. Ko se pojavijo, včasih ne vemo, zakaj. Takrat si je dobro vzeti nekaj prostih dni, početi tisto, kar nas veseli. Pri tem najdemo tudi odgovore, zakaj nam je spodletelo. Potrebujemo umik, da smo lahko ob vrnitvi na delovno mesto še boljši.«
