»Ko si mlad, se hitro prilagodiš«

Diplomirana matematičarka Nastja Bastjančič iz okolice Nove Gorice se je po končanem študiju iz Ljubljane odpravila v Dubaj. Ne zato, ker bi bila razočarana nad priložnostmi za delo v Sloveniji, ampak zato, ker je vedno hotela izkusiti tujino. Po štirih mesecih vodenja prodajnega salona Gorenje v Dubaju je napredovala v vodjo naprave in odprem z dodatno nalogo lokalne podpornice programa SAP.

Svoj življenjepis je polnila že med študijem, ko se je lotevala priložnostnih del. »Poskusila sem najrazličnejša, saj menim, da je v življenju treba preizkusiti čim več stvari, da začutiš, katera je prava. Tako tudi spoznavaš sebe,« je prepričana komaj 24-letna Primorka. Med počitnicami je v računovodskem oddelku knjižila v programu SAP, delala je v gostinstvu pa v trgovini z oblačili, programirala je aplikacije za iphone, pisala o ženskem pogledu na avtomobilizem ... Med absolventskim stažem je devet mesecev službovala v servisni sprejemnici pri Kii Motors, nato pa jo je pot vodila k Pipistrelu, kjer je opravljala prakso v razvojnem oddelku. Po diplomi iz praktične matematike se je vpisala na bolonjski magisterij iz ekonomije. Ko se je podala v iskanje zaposlitvenih možnosti v Dubaju v Združenih arabskih emiratih, je podiplomski študij postavila na stranski tir. »Želela sem si mednarodnega izziva, preden bi začela tisto resno življenje z nakupom stanovanja, kreditom, družino. In sem šla poskusit,« je pripovedovala.

Merilo za plačo je potni list

Poizvedovala je za slovenskimi podjetji na dubajskem trgu in se dogovarjala za sestanke, da bi spoznala Slovence, se jim predstavila, ujela njihove vtise o življenju v Dubaju in dobila kakšno koristno smernico, tudi o primerni plači v novem okolju. »Veliko je namreč barantanja. Plačan si glede na svoj potni list. Zato si moraš znati postaviti ceno. Državljani Velike Britanije, Francije in Švice so načeloma dvakrat bolje plačani od nas. Slovenci smo umeščeni v sredino, polovico manj od nas pa dobijo Indijci in Filipinci,« je predstavila vrednosti na trgu dela.

Med temi sestanki je na pijačo sedla tudi z direktorjem Gorenja v Dubaju, mu izročila življenjepis in tako je začela. Mesec pred odprtjem Gorenjevega salona v središču mesta je delala v pisarni, nato pa je nastopila v vlogi vodje prodajnega salona; delo je poznala že iz sodelovanja s Kio. Ciljna publika salona so ženske, zato so tudi v kader izbirali nje. »Domačinke so zelo zaprte. Zaradi drugačne kulture se redko pogovarjajo z moškimi, zato v storitvenih dejavnostih večinoma delajo moški,« je dejala.

Z odločitvijo vodstva, da v dubajsko enoto implementira program SAP – kar je precej blizu Nastjini izobrazbi –, je dobila priložnost za napredovanje. »Poslali so me na štirimesečno izobraževanje v Velenje. Naučeno bom po koncu poletja morala prenesti na zaposlene v naši enoti v Dubaju,« je povedala Nastja Bastjančič, ki dela v mešanem kolektivu; zaposleni prihajajo iz Slovenije, s Šrilanke, iz Indije, s Filipinov in iz Hrvaške.

V Dubaj se v želji po delovnih priložnostih stekajo ljudje z vsega sveta. »Veliko teh je ustvaril Expo 2020. Ko so domačini izvedeli, da bo Dubaj gostil ta svetovno znani sejem, se je sprožila vsesplošna evforija, šejk je razglasil celo dva prosta dneva za praznovanje. Skratka, zaradi tega se gradi še bolj, odpirajo se nova delovna mesta,« je povedala. Najti službo ni težko, največ tujcev dela v prodajalnah, ni pa jih videti v javni upravi.

Tek v 40. nadstropje

Na življenje v puščavskem podnebju in drugačni kulturi se je navadila. Ko je maja odhajala na izobraževanje v Velenje, je bilo v Dubaju 38 stopinj Celzija, zdaj termometer pokaže okrog 44. »Dubaj je povsem drug svet. A ko si mlad, se hitro prilagajaš.« Pravi, da ji kot predstavnici ženskega spola z vseh strani pomagajo. »V trgovini se, ko kupim paket plastenk vode, ponudijo, da mi ga bodo odnesli do stanovanja.«

Kaj domačega pogreša v Dubaju? »Svež zrak in naravo, v kateri bi se lahko ukvarjala s športom. V trimskem kabinetu hitro postane dolgčas, zato sem nekajkrat za popestritev tekla po stopnicah stolpnice s 40 nadstropji. Potrebovala sem devet minut,« je povedala v smehu. Hrana, ki je je navajena od doma, ji je dostopna tudi v Emiratih: »V srbski trgovini je mogoče dobiti vse, od vegete do čokolina.«

Na vprašanje, kakšni so njeni načrti, še ne more odgovoriti. »Šele začela sem raziskovati novo okolje, navdušena sem nad to izkušnjo in dvomim, da se bom hitro naveličala. Za napovedovanje, kaj bom počela čez pet let, pa je še predaleč,« je sklenila Nastja Bastjančič.