Med zidovi pisarn dan za dnem

V zadnjih dvesto letih so pisarne ustvarile srednji razred in ženske iz kuhinj preselile med delovno silo. Čeprav se tistim, ki še imajo delo in v pisarnah s sodelavci preživijo večji del življenja, zdi, da je to norost zadnjega časa, je bilo menda podobno že pred dvesto leti.

Nad tem, kako naporno je dihati zrak med štirimi stenami brez predaha dan za dnem, je že konec 18. stoletja tarnal angleški uradnik Charles Lamb, ki je k londonski družbi East India Company (EIC) prišel delat pri 17 letih in tam presedel štiri desetletja. Stavba EIC na Leadenhall Street, ki so jo odprli leta 1729, je bila ena prvih poslovnih stavb s pisarnami v Londonu, ta družba pa je bila po zapisu kolumnistke Financial Timesa Lucy Kellaway, ki v radijskih oddajah na BBC razkriva zgodovino pisarniškega življenja, odločilna za zgodovino pisarniškega dela. Ker je trgovala z Azijo že od začetka 17. stoletja in je ta posel zahteval goro dokumentov, je morala razviti zelo obsežno in zapleteno birokracijo.

Najprej v ospredju nadzor

V Veliki Britaniji je bila večina pisarn v začetku 19. stoletja urejenih v prepišnih kleteh in na podstrešjih, toda že konec stoletja so začele rasti poslovne stavbe, ki so tako od zunaj kot od znotraj dajale vtis moči. Tisti, ki so imeli moč, so dobili svojo lastno pisarno, drugi pa samo mizo v skupni pisarni. Kot prva sodobna poslovna stavba se je v zgodovino zapisala hiša tovarne mila Larkin Administration Building, zgrajena po načrtih slovitega arhitekta Franka Lloyda Wrighta leta 1906 v New Yorku. Imela je odprt tloris z malo stenami in velikanskim atrijem, ta rešitev iz estetskih vzgibov arhitekta pa je bila zelo prikladna tudi za nadzor zaposlenih, ki se v pisarnah niso smeli pogovarjati.

Na prelomu stoletja se je z uvedbo pisalnega stroja z vesoljno hitrostjo širila feminizacija pisarn. Toda uslužbenci in uslužbenke so hodili v službo po ločenih vhodih, jedli v ločenih jedilnicah in imeli različen delovnik. Strojepiske so pogosto delale za pregradnimi stenami ali na podstrešjih, da ne bi bile moškim na očeh. A kljub temu so bile pod drobnogledom predvsem kot kandidatke za bodoče žene, ko so se poročile, pa so njihova mesta zasedle mlajše, kar zelo nazorno prikazuje tudi ameriška televizijska serija Oglaševalci.

Pisarniška krajina 20. stoletja

Po besedah arhitektke Lenke Kavčič s Centra arhitekture je način organizacije in oblikovanje interierjev odsev družbene in socialne ureditve v določenem obdobju, ureditev delovnih prostorov pa rezultat razumevanja dela in upravljanja. Prav iz tega, kako se je razumelo delo, so na začetku 20. stoletja prevladale ideje podjetnika in znanstvenika Frederika W. Taylorja, ki jih danes poznamo pod imenom taylorizem in povezujemo z gibanjem znanstveno upravljanje. Taylor se je ukvarjal s študijami časa in giba, proučeval je, koliko časa človek potrebuje za posamezno delo, da bi vzpostavil standardizirane postopke in uveljavil nadzor nad delom. Vse je bilo podrejeno delovnim sekvencam, kar je tudi v delovno okolje vneslo dehumanizacijo in absolutni nadzor. Zaposleni so bili postavljeni v dolge vrste, bili so nadzorovani, že položaj in velikost mize pa sta kazala, na katerem klinu hierarhične lestvice je posamezen birokrat.

Šele v 60. letih so začeli eksperimentirati z ohlapnejšimi sistemi, v ospredju ni bil več nadzor, temveč vodenje. K sodelovanju v delovnih procesih so začeli spodbujati tudi zaposlene. »V tem pogledu so bili najnaprednejši Japonci. Reorganizirali so delovno okolje, k spreminjanju so pritegnili zaposlene, uredili so jim tudi območja za sedenje na tleh. To je bila inovacija, ki je spodbujala neformalna srečanja zaposlenih ter v končnem podjetjem prinesla tudi uspeh,« razkriva Lenka Kavčič. Sočasno se je v Nemčiji pojavila pisarniška krajina (Bürolandschaft), spoj zasebnosti in dostopnosti, pisarna z odprtim tlorisom in pisarniškimi celicami. Pri sedenju za pregradno steno je imel zaposleni zagotovljeno zasebnost in mir, ko je vstal, je postal dostopen.

Vsak potrebuje svoj prostor

V naslednjih desetletjih je na pisarne odločilno vplivala informacijska tehnologija. Z megaračunalniki, ki so jih vgrajevali v zgradbe v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja, so po besedah sogovornice lahko začeli zaznavati vse podrobnosti delovnega procesa. Z raziskavami na Japonskem so med drugim ugotovili, da zaposleni v povprečju le 40 odstotkov delovnega časa preživi za svojo pisalno mizo. Tudi zaradi napredovanja informacijske tehnologije so se začele pojavljati in preizkušati nove oblike dela, kot sta delo na domu, virtualne pisarne, v zgodnjih 90. letih pa v ZDA tudi tako imenovano hoteliranje. »To je pomenilo, da si lahko delal doma, dan, preden si prišel v službo, pa si s klicem rezerviral delovno mizo. Šlo je tako daleč, da so ti na mizo postavili celo osebne predmete. Čeprav so tako prihranili pri potnih stroških in času, so se zaposleni temu uprli. Človek se v svojih bistvenih potrebah ni spremenil. Vsakdo potrebuje svoj prostor, tudi delovni, želimo si imeti zaseben in stalen prostor z osebnimi stvarmi, saj nam ta vliva občutek pripadnosti in varnosti,« poudarja sogovornica.

Današnje zgledne pisarne, ki so organizirane podobno kot stanovanja oziroma bivalno okolje, s prostori za sprostitev, kuhinjo, z veliko rastlinami in ustrezno ergonomijo, se zdijo optimalne tako s psihološkega kot sociološkega vidika. Za še prijetnejše in bolj zdravo delovno okolje pa bi se v pisarnah morali pogosteje odločati za naravne materiale in zmanjšati sevanje.

Danes so marsikje predvsem zaradi nizkih stroškov znova nazaj vrste delovnih miz, za katerimi si je zasebnost mogoče zagotoviti bolj ali manj le s slušalkami na ušesih. Najbolj paradoksalno pa je, da se je nekoč v pisarnah z odprtim tlorisom od zaposlenih pričakovalo, da se čim manj pogovarjajo, zdaj pa je ravno nasprotno. Odprta komunikacija in prostori, ki jo spodbujajo, so današnja mantra.