Mladi in trg dela: veliko priložnosti za tiste, ki bi delali zastonj

Spremljali smo iskalce prve zaposlitve: trije od petih so v štirih mesecih dobili zaposlitev, čeprav vsi ne ravno sanjsko.

Objavljeno
14. februar 2013 16.45
SLOVENIJA,LJUBLJANA,05.10.2012.ISKALCI PRVE ZAPOSLITVE.NA SLIKI MARINA GALIČ. FOTO LJUBO VUKELIČ/DELO
Simona Bandur, Panorama
Simona Bandur, Panorama

Podatki o brezposelnosti, predvsem o brezposelnosti mladih se tolikokrat pojavijo v medijih, da je javnost že skoraj imuna nanje, a kljub vsemu: v tem času je med skoraj 125.000 ljudmi, ki so zapisani v evidenci brezposelnih na Zavodu RS za zaposlovanje, približno 11.300 mladih do 25 let in 46.550 starih od 25 do 40 let. Med brezposelnimi je torej skoraj polovica takih, ki naj bi po starosti predstavljali najvitalnejši del družbe. Tudi v januarski strukturi brezposelnosti so se v primerjavi z mesecem prej povečali deleži brezposelnih v skupinah do 39 let.

V primerjavi z letom 2008 se je brezposelnost v starostni skupini od 25 do 40 let povečala za 95 odstotkov. Mnogi so se že zapisali med dolgotrajno brezposelne, kar pomeni, da vsaj dve leti neuspešno pošiljajo prošnje in ponudbe za zaposlitev.

Pokazatelj razmer na trgu

Kanec tega, kaj preživljajo iskalci prve zaposlitve, smo poskušali ujeti tudi v tiskanem in na spletnem Delu. Rezultat akcije Iščete delo? Najdite ga z Delom je dober pokazatelj, kaj se v tem času dogaja na trgu dela. Odkar smo 12. oktobra predstavili pet mladih iskalcev, so dobili (začasno) zaposlitev trije sodelujoči.

Gradbenica Vesna Vidmar je zaposlitev dobila po tem, ko je na ustanove in v podjetja, ki se ukvarjajo s hidrotehniko, poslala ponudbe, povezane s problematiko poplav. Aleš Ogorevc, ki je po poklicu sicer geograf, a ga precej bolj privlači delo, povezano s kreativnostjo, je dobil petmesečno zaposlitev, po kateri naj bi bil pripravljen na samostojno podjetniško pot. Gozdar Nejc Praznik je zaposlitev dobil s pomočjo sredstev iz razpisa Prvi izziv. Zgodovinarka Marina Galič poskuša v svoj življenjepis dodati čim več dodatnega znanja, kajti za zgodovinarje razpisov s prostimi delovnimi mesti skoraj ni. Politologinja Natassa Petra - Barat je kmalu po tem, ko se je vpisala med brezposelne na zavodu za zaposlovanje, izvedela, da je noseča.

Optimizem, ki ga je 35-letna Grkinja, poročena s Slovencem, imela pred aktivnim iskanjem dela, je izpuhtel, ko so ji na zavodu dali vedeti, da so možnosti, da bi kot bodoča mamica dobila kakršno koli zaposlitev skoraj nikakršne. Približno mesec pred rokom poroda si poskuša vsakdanjik olajšati z občasnimi prevodi, ki pa so precej slabše plačani kot pred nekaj leti. Zaveda se, da je tik pred porodniškim dopustom morda res nesmiselno iskati delo, a navsezadnje je samo noseča, ne nesposobna za delo, pravi.

Večkrat poudari, da so razmere v Grčiji še slabše, toda tudi v Sloveniji je to, da dobiš zaposlitev, odvisno od več dejavnikov: »To je kombinacija znanja, izobrazbe, izkušenj, znanstev in pravega trenutka.« Še najbolj ključna se ji zdijo poznanstva, s katerimi lahko dobiš marsikatero pomembno informacijo, denimo, kdaj bo kateri razpis. Odkar intenzivno išče zaposlitev, sicer nenehno prejema elektronska sporočila z možnostmi za pripravništvo, predvsem v evropskih institucijah, toda vsa so neplačana. »V Bruslju potrebuješ najmanj 1500 evrov na mesec, da si plačaš najemnino, položnice in poravnaš druge stroške,« razkriva, da je o tem že razmišljala.

Tudi v Sloveniji dobijo ponudbe za volonterska pripravništva. »Izkušenj imam dovolj. Poleg tega ne morem hoditi na delovno mesto, ne da bi dobila plačana vsaj prevoz in malico. To je golo izkoriščanje.« In navsezadnje je sramotno pričakovati, da bodo ljudje, ki imajo 25 ali celo 30 let, brezplačno delali samo zato, da bi se jim lahko ponudila možnost za morebitno nadaljnjo zaposlitev, do takrat pa živeli na plečih staršev.

Izkušnje s prostovoljstvom

Tridesetletna Vesna Vidmar je zaposlena dva meseca. V tem času se je privadila na delovni ritem, spoznala okolje v podjetju in se vključila v kolektiv, je razlagala gradbenica. »Zadovoljna sem, ker je delo povezano z mojo stroko. Je pa res, da je podjetje majhno, zato je treba prijeti tudi za drugo delo. A zato je bolj dinamično.« Z zaposlitvijo je odkrila, kot je dodala, tudi druge »radosti« zaposlenih, denimo težave z iskanjem varstva za otroka. Zdaj ponudbe za delo spremlja le še od daleč – tisto, kar zaide v njen poštni predal. Iskalcem zaposlitve svetuje predvsem, da so nenehno aktivni, sicer se jim hitro lahko zgodi, da se jih polasti depresija.

Zgodovinarka Marina Galič je v tem času na veliko zaposlena s prostovoljnim delom. Čeprav je že pričakovala, da bo kot zgodovinarka težko našla zaposlitev, je bil prvi stik s trgom dela še bolj kruto realističen: »Ko se znajdeš v tem položaju, je precej težje, kot si lahko predstavljaš. Zelo hitro spoznaš, da če samo sediš doma in gledaš razpise za prosta delovna mesta, ne boš dosegel ničesar.« Ni se vpisala med iskalce zaposlitve na zavodu za zaposlovanje, ampak se je oprijela vsake priložnosti, ki se ji je ponudila. Pred kratkim je opravila prvi izpit iz znakovnega jezika, sodeluje v projektu Posluh v okviru Evropske prestolnice mladih in pomaga pri razkrivanju zgodovine in jezika v Halozah.

Kot je napovedala, se bo vpisala v nadaljevalni tečaj znakovnega jezika, kajti tukaj se kažejo možnosti dela, tudi v prostovoljni organizaciji, kjer sodeluje, se bo morda našla možnost za zapolitev prek javnih del, nenehno se ozira za možnostmi pri poučevanju zgodovine, je optimistično naštevala. »Zelo uživam, čeprav delam prostovoljno. Imam veliko načrtov,« je vedro razlagala, »spoznala sem že veliko ljudi, opazila številne druge priložnosti, in to mi vliva upanje.« Če bi sodila po uspehu njenih vrstnikov, bi ji to lahko samo vzelo pogum: »Kolikor vem, se nobeden izmed mojih kolegov iz zgodovine ni zaposlil, vsaj na tem strokovnem področju ne.« A tudi sicer na območju Maribora, kjer živi, in okolice ni prav veliko možnosti za zaposlitev ljudi z univerzitetno izobrazbo.

Zgodovinarji so kot mnogi drugi družboslovci in humanisti na vrhu seznama poklicev, ki zahtevajo univerzitetno izobrazbo in najteže dobijo zaposlitev. Povprečno čakajo nanjo vsaj eno leto. Povprečni čas brezposelnih, ki so vpisani v evidenci zavoda za zaposlovanje, je sicer eno leto in osem mesecev.

Kadrovski strokovnjak Radovan Kragelj je na koncu akcije ocenil, da je izkupiček – glede na razmere na trgu dela – dober. Vprašanje seveda je, koliko je na to vplivala medijska izpostavljenost. »Resnici na ljubo ta vpliv verjetno ni zanemarljiv. A hkrati potrjuje naslednje: večkrat slišijo za vas, več možnosti imate. Tistim, ki nimajo te možnosti, priporočam – naj se sliši še tako obrabljeno – vztrajnost. Večkrat, kot bodo opozorili nase, več možnosti bodo imeli.«