V tem šolskem letu bo 459 dijakov Srednje zdravstvene šole Ljubljana opravilo 912 ur prakse.

Tatjana Koritnik, organizatorica praktičnega izobraževanja na Srednji zdravstveni šoli Ljubljana, pravi, da je zagotavljanje mest za prakso dijakov resda velik izziv, a izkušnje so v glavnem pozitivne.

Kako po prenovljenih programih poteka praktični pouk v zdrav­stvenih in socialnih zavodih?

Že pred začetkom novega šolskega leta se z zavodi dogovorimo za organizacijo praktičnega pouka z našimi učiteljicami, saj ga le del poteka v naših specialnih učilnicah. Zavodom predstavimo naše potrebe, nato pa ob upoštevanju normativa za enajst dijakov v skupini za program zdravstvena nega uskladimo število mest in časovno razporeditev dijakov.

Nekateri večji zavodi, na primer UKCL, nam omogočijo mesta na več oddelkih. Na podlagi tega naredimo tudi urnike pouka teoretičnih predmetov, kar je velik organizacijski zalogaj. Poleg UKCL sodelujemo z Onkološkim inštitutom Ljubljana, Psihiatrično kliniko Ljubljana in domovi za starejše. Z našimi dijaki gredo na njihove oddelke naše učiteljice – večinoma so diplomirane medicinske sestre z dodatno pedagoško-andragoško izobrazbo in strokovnim izpitom iz zdravstva in šolstva –, ki dijake ocenijo po pedagoških merilih.

Nekaj drugega pa je praktično usposabljanje z delom (PUD).

Ta poteka izključno na oddelkih zdravstvenih in socialnih zavodov (domovih za starejše) pod vodstvom tam zaposlenih, ki so mentorji našim dijakom. Sodelujejo s 30 zavodi, ki niso nujno v Ljubljani, saj je samo v letošnjem šolskem letu na praksi 459 dijakov (skupaj 912 ur).

Skupnost zdravstvenih šol je za mentorje pripravila osemurni program dodatnega usposabljanja z osnovnimi informacijami za delo z dijaki in na Srednji zdravstveni šoli Ljubljana ga je v zadnjih štirih letih opravilo skoraj štiristo. Obširnejšega programa zaradi obremenjenosti zaposlenih in omejenih sredstev nismo mogli izvesti, pričakujemo pa, da ga bomo lahko nadgradili, če bomo na razpisu dobili evropski denar. Na plačilo za nazaj iz drugega evropskega razpisa upajo tudi mentorji, ki zdaj dobijo le točke za napredovanje.

Kakšne so vaše izkušnje s praktičnim izobraževanjem?

Naša šola ima letošnje šolsko leto po prenovljenih programih prvič na praksi vse generacije dijakov do četrtega letnika in po povratnih informacijah ugotavljamo, da so naši dijaki na oddelkih večinoma dobro sprejeti. Občasno dobimo celo pisne zahvale za pomoč na oddelku.

Dobro delajo predvsem dijaki, ki so tudi uspešni v šoli. Vendar pridejo v stik s pravimi pacienti v realni situaciji šele v višjih letnikih, zato včasih šele takrat spoznajo, da to delo ni zanje. Težko je delati z bolnim človekom, če to ni tvoje področje. Na lutki v kabinetu pravega občutka ne moreš dobiti. V tem primeru jim pomagajo, da šolanje uspešno končajo, nekateri pa se preusmerijo že v prvem letniku. V eni generaciji iz takšnih in drugačnih razlogov izgubimo en oddelek zdravstvene nege.

Kakšne pa so pritožbe?

Največkrat zaradi zamujanja in odsotnosti. Nekateri dijaki se na praksi vedejo kot v šoli in menijo, da je izostanek od prakse isto kot izostanek od pouka. Ne upoštevajo tega, da ga je delodajalec vključil v urnik dela in da ima težave, če se ne pojavi. Velikokrat je problem tudi neustrezna komunikacija, nove generacije imajo včasih težave z bontonom, zato moramo veliko delati pri tem. V treh letih sem morala posredovati od dva do trikrat in običajno je zaleglo. Dijaki in njihovi starši večkrat izpostavijo tudi problem malice, ki je delodajalci ne zagotavljajo.