Jasna Kontler Salamon, znanost
Z 22-letnim Aleksandrom Goležem, študentom prvega letnika višje strokovne šole Lesarske šole Maribor, smo se prvič srečali na Informativi, kjer je predstavljal programe svoje šole. Zgovoren, prepričljiv in z nalezljivo dobro voljo je zlahka pritegnil poslušalce. Nas pa je pritegnila njegova pot do prave študijske in poklicne izbire. Jasna Kontler - Salamon
Aleksander Golež je bil najprej študent Medicinske fakultete Univerze v Mariboru. »Po osnovni šoli sem se vpisal na klasični oddelek Prve gimnazije, ker mi je ponujala široko izobrazbo, veliko družboslovja in štiri leta latinščine. Bil sem dober dijak in po maturi sem se brez težav vpisal na medicino, ki se mi je takrat zdela prava študijska izbira. Vendar sem kmalu ugotovil, da v sebi ne čutim tistega poslanstva, brez tega pa je študij medicine nesmiseln. Imel sem dobre kolege, a sem kljub vsemu imel občutek, da le životarim. Nisem hotel takoj odnehati, a študiral sem brez pravega veselja in rezultati so bili temu primerni. Ponavljal sem letnik in nato še pavziral. Takrat sem si končno priznal, da me medicina ne zanima, in se začel spraševati, kaj si v resnici želim početi.«
In kaj ga je zaneslo ravno na študij oblikovanja materialov na lesarski šoli? »Usodne so bile jaslice, ki smo jih doma želeli kupiti, a nam nobene v ponudbi niso bile všeč. Tedaj sem rekel, da jih bom naredil sam, in sem jih res izrezljal iz lesa, pri tem pa sem tudi ugotovil, da me to zanima. Po tem je bilo vse preprosto.«
Aleksander je zdaj prepričan, da mu je bil poklic oblikovalca lesa usojen. »Že v osnovni šoli sem imel zelo rad ure tehniške vzgoje, še zlasti oblikovanje lesa. Spominjam se, da sem takrat, ko so vsi iz lesa izdelovali lažje predmete, naredil iz njega hišico. Vendar tedaj nihče ni spodbujal tega mojega talenta. V domačem okolju – oče je avtoličar, mama trgovka – nisem imel nikogar, ki bi se ukvarjal z lesom. Ker sem bil odličnjak, se je vsem zdelo samoumevno, da bom šel na gimnazijo. Tudi sam sem mislil, da bo to najbolje zame. Zdaj mi je včasih žal, da nisem šel že takrat na lesarsko šolo. Mogoče bi zdaj že vodil kakšno podjetje ali imel lastno. A po drugi strani sem pridobil dobro in široko izobrazbo, ki mi bo verjetno še prišla zelo prav.«
Višješolski strokovni progam mu bo po dveh letih dal naziv inženirja oblikovanja, njegovo delovno področje bo oblikovanje bivalnega in stavbnega pohištva oziroma specialnih ter umetniških izdelkov iz lesa in lesnih tvarin. Ob vpisu je moral opraviti tudi preizkus nadarjenosti. »Čeprav nisem končal srednje strokovne šole kot večina drugih, zame ta preizkus ni bil problem in tudi zdaj nimam težav na praksi. Te imamo v celotnem študiju 200 ur, a sam bi si je želel še več.«
Aleksander Golež pravi, da zdaj, ko študira in dela to, kar ga veseli, končno lahko mirno spi. Na vprašanje, kaj so na njegovo študijsko preusmeritev rekli starši, odgovarja, da so bili najprej malo razočarani, vendar zdaj vidijo, da je pri novem študiju res srečen in uspešen.
Jasnih načrtov za prihodnost še nima: »Počakal bom, da pride kakšna ponudba. Sem šele v prvem letniku in imam torej še dovolj časa za odločitev. Nekoč bi rad imel svoje podjetje, a najprej si moram nabrati izkušnje. Morda bom za nekaj let odšel v tujino, v Avstrijo ali Nemčijo, saj bi rad delal kakovostne izdelke, ki niso poceni, zato je zanje potreben ustrezen trg.«
Naj pogovoru z bodočim inženirjem oblikovanja Aleksandrom Goležem dodamo tisto, kar smo slišali, ko smo ga iskali na šoli. »Srečni smo, da ga imamo, s svojo energijo je potegnil za seboj še druge in ima veliko zaslug, da se pri nas kar naprej kaj dogaja.«