Po brci je Mojca Marš prešla na plan B in uspela

Postala je skrbnica družbenih omrežij. Včasih je tudi mladost lahko ovira, ugotavlja.

pet, 11.07.2014, 15:00

Pred enim letom je izgubila delo na oglaševalski agenciji in začela samostojno pot. »V tem času sem doživela vse: od garanja do 4. ure zjutraj do obdobja, ko sem povsem izgubila motivacijo. Zdaj lahko rečem, da za uspeh ne potrebujem šefa, ki bi mi dajal delo in me nadziral. V enem letu se je namreč moja plača podvojila,« je na svojem blogu zapisala Mojca Marš.

Velenjčanka, ki prebiva v Mariboru, je kariero pravzaprav začela že v srednji šoli, ko se je kalila v novinarstvu, med študijem pa je nadaljevala v oglaševalski agenciji. Fakultete – študirala je medijske komunikacije v Mariboru – ni dokončala, čeprav jo do diplome ločita le dva izpita. Pravi, da je v predavalnicah izgubljala čas. Znanje je raje črpala iz tuje, predvsem nove literature, ki jo je našla na spletu.

V oglaševalski agenciji je spoznala svet oglaševanja; ugotovila je, da večino nalog obvlada in jih lahko opravi sama. »Sestanki, ki so trajali celo po tri ure, niso prinesli nobenih dogovorov. Zame je to izguba časa. Odnos s strankami je bil izključno formalen, precej hladen. V teh dveh stvareh sem, denimo, prepoznala pristop, ki mu na svoji poslovni poti nikakor ne bom sledila,« je na vprašanje, kaj se je naučila v službi, odgovorila Mojca Marš. Najpomembnejše poglavje, ki ga je usvojila, je bilo, kako se znajti ob izgubi dela in rednega dohodka. Svoje misli je zapisala na blogu in tako pustila to slabo izkušnjo za seboj: »Znašla sem se v temi. Treba je bilo začeti plan B.«

Hotela se je osamosvojiti. »Izguba službe je bila pravzaprav brca v rit, nujna za premik naprej. Prepričala sem se, da pri tem ne potrebujem šefov, ki bi me usmerjali, ampak zmorem sama,« se je odločila.

Stranke jo poiščejo same

V svojem projektu Super Spicy Media nastopa kot skrbnica družbenih omrežij. Podjetjem in podjetnikom pripravlja strategije za ta omrežja in oglase, jim svetuje, analizira oglase, na podlagi rezultatov prilagaja spremembe, uvaja novosti ... Potencialne stranke je na začetku poslovanja iskala z elektronskimi sporočili. Trajalo je, da je dobila prve odzive: poslala jih je sto, dobila pet odgovorov, dva sta potrdila vabilo na sestanek. V manj kot enem mesecu je dobila prvo stranko.

Po enem letu samostojnega dela jo zdaj naročniki poiščejo sami. Kaj je bilo ključno? »Vztrajnost in sprotno izobraževanje. Razvijala in izpopolnjevala sem znanje z branjem knjig ter strokovnih člankov na internetu. Strankam sem tako ponudila vsakič več, ob tem pa si tudi dvignila ceno,« je opisala svojo poslovno rast.

Potencialne naročnike prepriča z izkušnjami in pristopom, ustavi pa se, ko jim zaupa svoja leta. »Stranke imajo precejšnje predsodke, ko izvedo, da imam samo 23 let. V tujini človeka sodijo po uspehu in izkušnjah, do sposobnih mladih gojijo spoštovanje, pri nas pa je žal drugače,« je opozorila na veliko pomanjkljivost v doživljanju ponudbe na trgu.

Ker je ustvarjalna duša, ji klasičen osemurni delovnik ne ustreza. »Težko je, če ti kdo ukaže, da bodi ustvarjalen od 8. do 16. ure, tvoja delovna učinkovitost pa se sproži šele pozno popoldne. Obstali smo v zastarelem sistemu, pozabili pa, da v tistem času ni bilo interneta in prenosnih računalnikov, ki pri nekaterih poklicih omogočajo opravljanje službenih nalog z vseh koncev sveta,« je opozorila.

Njen delovni dan je razdrobljen. Zbuja se ob 9. uri, bere, se s fantom nato odpravi v trimski kabinet, delovnih nalog pa se loti po kosilu. Odmore izkoristi za sprehode s psom in za kavo, najbolj učinkovita pa je zvečer. »Želim si, da bi nekega dne delala med potovanji, medtem ko bi raziskovala svet. Od pripomočkov namreč za svoje delo potrebujem le računalnik in dostop do svetovnega spleta. Rada imam ta občutek svobode, ko si odvisen le od sebe,« je nizala pozitivne plati samostojne poti. Pa negativne? »Sam moraš skrbeti za vse, denimo tudi za izstavljanje računov.«

Podjetniška žilica ni prirojena

Kaj je njen cilj? »Rada bi ustvarila marketinško agencijo s pristopom, ki bi se razlikoval od tipičnega za slovenski prostor; ta se mi zdi tog in tuj. Želela bi si doseči poslovno raven, ki bi mi omogočila, da zaposlim ambicioznega, mladega kreativca in mu pokažem karierno pot, drugačno od ustaljene. Razumljivo, želim si tudi večjega zaslužka. Več denarja ko bom imela, več ga bom lahko vlagala v uresničitev svojih zamisli,« se je Mojca Marš zazrla v prihodnost.

Dobro se zaveda, da na trgu dela pri nas skoraj ni priložnosti za mlade. Prav zato jih opogumlja, naj začnejo svoj posel. »Nekoč mi je nekdo na twitterju zapisal, da nimamo vsi podjetniške žilice. S tem se ne strinjam. Človek se ne rodi s podjetniško žilico ali brez nje, ampak razvije občutek za razvoj in uresničitev idej. Primanjkljaj te žilice je samo izgovor za lenobo ali strah pred tveganjem in dvom o lastni sposobnosti. Tudi jaz si pred leti nisem predstavljala, da bom kdaj sama svoj šef, to se je razvilo postopoma,« je 23-letna sogovornica poslala sporočilo vrstnikom.

Prijavi sovražni govor