Podjetja se še ne zavedajo prednosti družbene odgovornosti

Slovensko gospodarstvo je še vedno na prehodu iz predindustrijske v sodobno družbo, kar se kaže tudi v odnosu do zaposlenih, ugotavlja prof. ddr. Matjaž Mulej z mariborske ekonomsko-poslovne fakultete. Ravnanje slovenskih tajkunov je po prepričanju profesorja, ki se ukvarja z družbeno odgovornostjo, takšno, kakršno je bilo značilno za kapitaliste iz 19. stoletja.

»Smo v tistem obdobju razvoja kapitalizma, v katerem je bil Zahod pred dobrimi sto leti. Iz nepoštenega kapitalizma so se izvili v več deset letih, ko so ugotovili, da je družbena odgovornost koristna.« Pri nas ta proces še traja, meni Matjaž Mulej. »Tudi takrat takšno ravnanje ni trajalo dolgo. Posledica takega kapitalizma sta bili dve svetovni vojni in gospodarska kriza 30. let.«

Po njegovem mnenju številna podjetja že ugotavljajo prednosti družbeno odgovornega ravnanja: »Če se odgovorno vedeš do sodelavcev, nimaš stavk, ampak zagnanost. Če se tako vedeš do dobaviteljev, imaš zanesljive dobave in ti ni treba iskati novih dobaviteljev, kar je drago. Če si odgovoren do svojih odjemalcev, ti bodo zvesti in ne bo treba iskati novih, kar je tudi zelo drago. Če se odgovorno vedeš do okolja, ga ni treba sanirati,« pravi Mulej.

Razmere v slovenskih podjetjih na tem področju bo odkrivala tudi aktualna multidisciplinarna raziskava o aktivnosti družbene odgovornosti, inovativnosti in ravnanju z ljudmi v slovenskih podjetjih. Raziskavo vodi Mulej v sodelovanju s skupino učiteljev na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru in raziskovalcev na IRDO – Inštitutu za razvoj družbene odgovornosti v Mariboru. Teoretični del raziskave je končan, zdaj zbirajo še podatke med podjetji s posebnim vprašalnikom.

Kot podarja Mulej, je treba poleg materialne podlage za zaposlene poskrbeti tudi za odnose v podjetju. »Obstaja velika razlika med počutjem ljudi v inovativnih in neinovativnih okoljih. Če mora človek delati rutinsko, se počuti kot stroj. Ta pa ima pravico do neodgovornosti. Vodje torej dajejo svojim sodelavcem pravico do neodgovornosti kot edino pravico, ki jim je še ostala. Drugega kot stroji brez lastne glave in lastne volje nimajo. Drugače je, če dajo ljudem možnost in obveznost za ustvarjalnost. To je mogoče tudi v okolju z rutinskim ročnim delom. Problem so torej vodje, ki zatrejo ustvarjalnost, in ne zaposleni.«

Na Inštitutu za razvoj družbene odgovornosti v Mariboru so našli tudi primere dobrih praks. Med njima sta Simobil in Riko. »Vsako podjetje bi moralo poskrbeti, da se njihovi zaposleni pri svojem delu dobro počutijo, da so zadovoljni in motivirani, da lahko odkrito rešujejo svoje težave, da imajo možnost lastnega razvoja in da lahko učinkovito usklajujejo službeno in družinsko življenje,« meni predsednik uprave Simobila Dejan Turk.

Janez Škrabec iz Rika pa pravi: »Vsak posameznik, ki biva in diha z družbo, mora prevzeti odgovornost za svoje naravno in družbeno okolje, in to prostovoljno in brez špekulacij o neposrednih koristih. Družbena odgovornost je poslanstvo tako posameznika kot tudi organizacij...« Tudi Škrabec poudarja pomen zaposlenih: »Prva Rikova odgovornost je njegovo mikrookolje, to se pravi zaposleni.«

Cilji raziskave o počutju zaposlenih v tranzicijskih organizacijah

– razviti model merjenja dobrega počutja zaposlenih v tranzicijskih
 organizacijah s primerjavo inovativnih in manj inovativnih

– razviti orodje za merjenje družbene odgovornosti, inovativnosti in
 sistematičnega ravnanja z ljudmi

– izmeriti družbeno odgovornost in inovativnost organizacij ter
 uspešnost ravnanja z ljudmi

– izmeriti povezanost med uspešnostjo organizacij in dobrim
 počutjem zaposlenih