Tiskane izdaje
Diplomirani inženir računalništva Simon Pečovnik, ki živi in dela v Londonu osem let, se je pred letom in pol odločil, da okusi olimpijskega duha od blizu. Prijavil se je za prostovoljca za najprestižnejši športni dogodek. »Takšna priložnost se ponudi enkrat v življenju,« je navdušen 33-letni Mariborčan.
»Če prebivaš v velemestu, kot je London, imaš možnost okusiti velike stvari. Zakaj pa ne, sem si rekel, ko sem si ogledoval oglase za olimpijske igre. Vprašanje je, ali bom še kdaj imel priložnost za kaj takega,« je Simon Pečovnik, direktor podjetja Ravn, pojasnil, kaj ga je privedlo k odločitvi.
Asistent OKS
Na spletu je izpolnil prijavnico in ji pripel življenjepis. Nato so ga povabili na pogovor. »Spraševali so nas, s čim se ukvarjamo, kaj nas zanima, kakšne so naše osebnostne lastnosti. Na podlagi tega so nam dodelili delovna mesta. Če nam niso ustrezala, smo lahko prosili za premestitev,« je povedal. Prireditelji so izmed približno 200.000 prijavljenih izbrali 70.000 prostovoljcev; Simon je postal eden od sedmih asistentov Olimpijskega komiteja Slovenije.
Prirediteljem so morali biti prostovoljci na voljo dva tedna pred začetkom iger. »Najprej smo preverili pohištvo v sobah, ki so čakale na športnike, izbirali smo, kam bomo postavili zastave, skratka poskrbeli smo, da bomo Slovenijo kar najbolje predstavili. Enako smo naredili še v veslaški in jadralski vasi,« je opisal prve naloge. Sicer pa je vsak dan drugačen.
»Skrbeli smo tudi za prevoze z letališča in nanj, športnike in goste smo prevažali od enega prizorišča do drugega. Če je kateri od športnikov osvojil kolajno, smo ga počakali, odpeljali na doping kontrolo pa na novinarsko konferenco. Skratka, vsak dan sproti se dogovorimo o dnevnih zadolžitvah,« je dejal.
Delovni dan poteka v dveh izmenah: jutranja se začne ob sedmih in traja do petih popoldne, popoldanska pa je od 16. do 23. ure. Večina prostovoljcev si je, da bi lahko delala na OI, vzela dopust. Simon si je delovni urnik prilagodil. Polovico dneva je v službi, drugo polovico preživi v olimpijski vasi. Od blizu si je ogledal tudi nekaj tekem; veslanje, kolesarstvo, kajak na divjih vodah in plavanje.
Naporno, vendar ...
Prireditelji so vsakemu prostovoljcu priskrbeli uniformo: »Oboji, prostovoljci in zaposleni, imamo enaka oblačila. Lepo je, ker nas enako obravnavajo, vse nas jemljejo resno.« Stroške so si znižali s plačano kartico za javni promet (oyster), na voljo imajo tudi pestro izbiro hrane.
Če potegne črto pod izkušnjo, kako bi jo ocenil? »Na lestvici od ena do deset bi prirediteljem namenil 11. Imel sem precej manjša pričakovanja. Pred igrami sem si mislil, da bomo deklice za vse. Vendar so vsi zelo prijazni, zaupajo nam in odlično se razumemo. Res je, da je ritem naporen, a v vsem zelo uživam,« je zadovoljno sklenil Simon Pečovnik.
