Tiskane izdaje
Delo v zameno za prenočitev je bržkone najnovejša turistična ponudba, ki so jo po dobrih izkušnjah iz Amerike pred nekaj leti začeli uvajati tudi posamezniki na stari celini. »Stroški,« je z eno besedo na vprašanje, kaj je glavni vzrok, da se človek sploh odloči za kaj takega, odgovoril Paul Rylance: »Veliko se da prihraniti za dela, za katera je sicer treba veliko truda, toda ne posebnega profesionalnega obrtniškega znanja.«
Po petih letih česanja Slovenije po dolgem in počez sta z ženo Katjo, naveličana londonskega vrveža, kupila zapuščeno domačijo v vasi Gore nad Idrijo. Paul, utelešeni multipraktik, se je odločil spoprijeti z izzivom, ki postaja njegovo (še eno) življenjsko delo. Toda zalogaj bi bil marsikdaj prevelik, zato sta se zakonca odločila za posebno vrsto pomoči. Sama sicer nikoli nista opravljala priložnostnih del za druge, kljub temu pa nista dosti pomišljala, ali bi odprla vrata tistim, ki bi jima želeli pomagati.
Opravila, ki jih
»Obiskovalcem ponujamo delo, ki bi ga sicer lahko opravljala sama, vendar bi bilo strašno zamudno. Seveda sva nekatera profesionalna gradbena dela prepustila profesionalcem. Obiskovalcem nameniva v glavnem ročna dela, kot so spravilo lesa, košnja, dela v vrtu. Za takšno delo se zares ne bi splačalo najemati plačane delavce,« je pripovedoval Paul.
Njune izkušnje so skorajda brez izjeme zelo pozitivne. Delovni dan zahteva povprečno štiri ali pet ur dela, da imajo gosti več kot dovolj časa tudi za ogled številnih znamenitosti na Idrijskem in v širši okolici, čeprav niso redki, ki se nikakor ne branijo daljšega težkega dela.
»Ne bi si mogel želeti boljših delavcev, kot sta bila najina prva gosta – poljska študenta. Nazadnje je neki Irec delal brez premora dva tedna.« Delo in gostiteljstvo sta razdeljeni v enakovrednem obsegu, je razlagal Paul: »Pomembni sta zaupanje in medsebojno spoštovanje. Drugače je kdo lahko takoj prikrajšan. Od nikogar ne zahtevamo težaškega osemurnega dela, seveda pa pričakujemo tudi, da se delu posvetijo za več kot uro in pol. Oglašujeva, kakšno delo ponujava, nato izbereva kandidate s primernim znanjem ali izkušnjami. Le redko koga zavrneva. Morebiti zgolj dekleta, ki potujejo sama, saj ponavadi preprosto niso dovolj močna za težja opravila.«
Ekološki zid iz pnevmatik, inkubator iz hladilnika
Še nedokončana hiša na idilični lokaciji na robu gozda že ima fasado, veliko pa je videti tudi v njeni okolici. V oči zbode črn zid iz avtomobilskih pnevmatik in peska, s katerim so v strmem bregu le našli nekaj metrov ravnine. »Koga bi takšen pogled zmotil, toda gradnja je zelo ekološka, za nameček pa je zid trden kot skala. Pnevmatike dobim v Idriji pri vulkanizerjih, kupim samo pesek. Si predstavljate, koliko bi plačal, če bi moral vse to graditi z betonom?« je bil ponosen na svoje delo. Okoliški gozd, ki se ga človeška roka ni dotaknila zadnjih 20 let, pridno redčijo in čistijo, zato ob hiši pospešeno raste zaloga drv pred prihajajočo zimo.
Zdi se, da za Paula ni noben izziv prevelik. Po poklicu je svetovalec za informacijsko tehnologijo, toda s slikarsko žilico je razstavljal svoja dela v New Yorku in Barceloni, ima vabilo za bienale v Firencah.
Po sedemletnem delu v Siriji je napisal roman, v rokah je držal pravkar dokončano novo literarno delo, zdaj piše še tri. Pozimi je iz starega Gorenjevega hladilnika naredil inkubator za valjenje račjih jajc – in jih uspešno izvalil več kot 20. Približno 40 indijskih tekačic mu tako neutrudno čisti zalego polžev, klopov in čričkov po travniku. »Ne razumem, zakaj imate Slovenci raje kokoši, ko pa so race veliko bolj koristne in trdožive!« V bližnji prihodnosti namerava zgraditi še solarno peč za sušenje lesa.
Dela je vsaj še
Paul trenutno še sameva tam v idrijskih hribih. Katja, psihologinja, se je morala vrniti v britansko prestolnico, saj v Sloveniji ni našla dela. Četudi je idrijska psihiatrična bolnišnica tako rekoč pred nosom.
