Šole imajo z iskanjem mest za prakso pri delodajalcih velike preglavice.

Prenovljeni programi poklicnega in strokovnega izobraževanja vključujejo več praktičnega usposabljana. Dijaki si tako naberejo izkušnje, nekaterim praksa celo odpre vrata do službe, za delodajalce pa je mnogokrat dodatno breme. Posebno v zdravstvu je še precej odprtih vprašanj.

Potem ko se pri nas vajeniški sistem menda ni obnesel, je zakonu o poklicnem in strokovnem izobraževanju iz leta 2006 prakso formalno uredil tako, da se je del izvaja kot praktični pouk v šoli, v nekaterih programih (zdravstveni tehnik ali predšolska vzgoja) pa v celoti ali deloma v zavodih pod vodstvom šolskih učiteljev.

Drugi del prakse je praktično usposabljanje z delom, ki poteka izključno pri delodajalcih – podjetjih ali zavodih, kjer se dijaki pod vodstvom mentorjev neposredno vključijo v delovni proces. Vendar novi sistem še ni zaživel, kot je bilo zamišljeno. Šole imajo z iskanjem mest velike preglavice, čeprav tega uradno ne priznajo. Vendar v kriznem času to ni lahka naloga, posebno zato, ker delodajalcev k sprejemanju praktikantov ne zavezuje noben zakon.

»Pismo o nameri podpišejo zelo hitro, ko pa je tako daleč, da morajo dijake sprejeti, se pojavijo zadržki. Nekateri rečejo, da so se razmere spremenile in da odpuščajo. Drugi tarnajo, da imajo stroške že, ko dijak stopi v njihove prostore, na koncu pa le priznajo, da nekaj koristi od njih imajo. Večina jih želi take, ki že nekaj znajo, ne iz nižjih letnikov,« je povedala vodja sektorja za srednje šolstvo na ministrstvu za šolstvo Renata Zupanc-Grom.

Razmere delijo z zaposlenimi

Na splošno tako velja, da praktikanti težko gospodarsko situacijo delijo z zaposlenimi. Velikokrat niti ne dobijo plačila, čeprav je to predvideno v kolektivni pogodbi. Občasno se sicer najde kdo, ki se zato pritoži, vendar ponavadi ne vztraja, ker ga utišajo bližnji, češ »bodi raje tiho, saj nikoli ne veš, če to ne bo tvoj bodoči delodajalec«, izvemo neuradno.

Nekatere kolektivne pogodbe pa nagrad praktikantom in malic sploh ne omenjajo – med njimi je zdravstvo in socialno varstvo. V Srednji zdravstveni šoli Ljubljana, denimo, je prva generacija dijakov, ki se šolajo po prenovljenih programih zdaj v četrtem letniku, in kljub omejenim možnostim v zdravstvenih ustanovah, jim po besedah ravnateljice Marije Verbič uspeva zagotoviti dovolj mest za praktično usposabljanje vseh, a zatika se pri plačilu malice.

»Nekateri delodajalci jo sicer zagotovijo. Tisti, ki sprejmejo večje število dijakov, pa za to nimajo denarja. O tem že prej obvestimo dijake in njihove starše ter jih prosimo za razumevanje. Svetujemo jim, da si malico kupijo sami ali si jo prinesejo s seboj. To poskušamo urediti na sistemski ravni, za vse enako,« pove Marija Verbič.

Druga neurejena zadeva so nagrade mentorjev. Zdravstvene šole so jih za delo z dijaki usposobile skoraj štiristo, vendar več od dodatnega dela in odgovornosti ter točk za napredovanje in licence za zdaj od tega nimajo.

Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije je objavil razpis za sofinanciranje spodbud delodajalcem za izvajanje praktičnega usposabljanja z delom, a se lahko nanj prijavijo šele potem, ko dijak konča izobraževanje. Torej lahko sredstva pridobijo šele za nazaj.

»V šolskem letu 2010/11 smo prijavili prvo skupino delodajalcev in kot so nas obvestili, so vsi denar prejeli, vendar večina ni vedela, kako naj ga razdelijo. Njihova zakonodaja namreč ne opredeljuje praktičnega usposabljanja z delom in zato tudi ne višine zneska nagrade dijakom in mentorjem. Prav zaradi teh zakonskih pomanjkljivosti nam je en socialni zavod odpovedal sodelovanje, dokler se zadeve ne uredijo,« je povedala Marija Verbič.

Klinični center preplavljen

Največja učna baza za dijake Srednje zdravstvene šole Ljubljana je Univerzitetni klinični center Ljubljana (UKCL). V letošnjem šolskem letu opravlja praktično usposabljanje z delom 360 njihovih dijakov.

Prve izkušnje so izjemno dobre, pravi pomočnica glavne medicinske sestre UKC za izobraževanje Nataša Čermelj. Tudi pri njih opažajo dva sistemska problema – to je zagotavljanje malice in plačilo mentorjem. Meni, da je nerazumno, da ima dijak plačano malico, ko sedi v šolski klopi, ko pa dela v bolnišnici, pa ne.

Toda za UKCL to nista edini nerešeni vprašanji v zvezi s praktičnim usposabljanjem bodočih kadrov. Čeprav želijo ostati privlačno mesto izobraževanja, veliko število srednjih šol, visokošolskih zavodov in fakultet s področja zdravstvene nege vse bolj bremeni kakovost izvajanja kliničnega učenja in zaposlene.

To je postalo še bolj izrazito s prenovo študijskih programov po Bologni, saj je praktičnemu usposabljanju namenjena polovica študijskega programa. V UKCL zato opozarjajo, da postajata kakovost učenja in posledično znanje bodočih diplomantov vprašljiva.

Številke govorijo same zase: v letošnjem študijskem letu 2011/12 opravlja različne oblike kliničnega usposabljanja v UKCL približno 650 študentov različnih študijskih smeri s področja zdravstva: zdravstvene nege, babištva, fizioterapije, radiologije in delovne terapije.

»Tako število predstavlja tudi velik organizacijski izziv, saj mora biti sleherno usposabljanje načrtovano, bodisi glede števila prostih mest na posamezni organizacijski enoti in števila posameznikov na usposabljanju v navezavi z razpoložljivimi kliničnimi mentorji, ki se vključujejo v posamezna usposabljanja,« pravi Čermeljeva.

Ob koncu leta 2011 je pri usposabljanja študentov zdravstvene in babiške nege delovalo 651 mentorjev.