Tiskane izdaje
Vrednotnice so vsaj med tistimi, ki opravljajo osebno dopolnilno delo, vzbudile precej vprašanj o izvedbi, predvsem pa nezaupanja v zagotovila ministrstva, da je rešitev res dobra. Do zdaj jim je še vsaka domislica prinesla le dodatne stroške in več administracije. Tudi tokrat mladi ustvarjalci pravijo, da lahko z dodatnimi stroški osebno dopolnilno delo samo še odpovedo.
Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno je leta 2000 uvedel osebno dopolnilno delo prav zato, da bi ljudi, ki opravljajo manjša dela, prepričali, naj tega ne počnejo na črno. Uvedba vrednotnic naj bi to še okrepila, toda med mnogimi izvajalci osebnega dopolnilnega dela (ki sicer še niso dobro seznanjeni s potekom pridobivanja in uporabe vrednotnic in jih pesti precej vprašanj) je zaznati pričakovanje, da bo učinek ravno nasproten. Pogovarjali smo se s tremi ustvarjalkami izdelkov, in te so – v nasprotju z, denimo, izvajalci storitev čiščenja ali varstva otrok – zaskrbljene zaradi dodatnega finančnega bremena.
Spet samo delo za dušo
»S tem nas silijo v sivo ekonomijo oziroma opustitev dejavnosti,« je dejala Jožica Zajc, ki smo jo na Borzi dela že predstavili med mladimi ustvarjalkami. Za osebno dopolnilno delo se je odločila, da bi lahko nakit, ki ga je izdelovala ljubiteljsko, tudi prodajala in si tako povrnila nekaj stroškov za material. V primeru ustvarjanja izdelkov bo vrednotnico kupil izvajalec del.
»Vsak dodatni strošek je zelo obremenilen. Z majhnimi prihodki od prodaje komaj poplačam material, za dodatnih devet evrov pa je bolje, da osebno dopolnilno delo, ki mi je dalo možnost, da izdelke tudi prodajam, ne le podarjam, zaprem in delam naprej samo za dušo,« je menila sogovornica. Doktorat iz kadrovskega menedžmenta je končala pred enim letom – takrat se je tudi vpisala v evidenco brezposelnih. Zaposlitev je dobila na enem od inštitutov, a le za tretjinski delovni čas. »V znanstvenem delu to žal pomeni le eno tretjino plače, ne pa tudi količine dela.«
Tudi Petra Gostinčar je prijavila osebno dopolnilno delo, da bi lahko izdelke za otroke šivala še za koga drugega, ne le za sorodnike in prijatelje. Je mlada raziskovalka s precej negotovo zaposlitvijo (zdaj je na porodniškem dopustu) in zato je s tem delom poskušala med drugim »potipati teren«. »Nekateri se lahko s prodajo izdelkov preživljajo, zato me je zanimalo, ali je to tudi v mojem primeru mogoče. Toda če bodo v osebno dopolnilno delo uvedli dodatne stroške, je bolje, da ga takoj odpovem.«
Največ izdelkov proda na sejemskih stojnicah, pri čemer v okviru osebnega dopolnilnega dela stroška najema stojnice ne more uveljavljati kot olajšavo; to možnost ima le za potne stroške, teh pa po Ljubljani tako rekoč nima. »Najem stojnice stane okoli 60 evrov, izdelkov prodam kvečjemu za 200 evrov. Pri tem je treba upoštevati še stroške materiala. Blago je drago, poleg tega ga je treba kupiti veliko več, kot ga morda potrebujem za izdelavo enega izdelka,« je naštevala Petra Gostinčar.
Oglasila se nam je še Andreja Šober, rokodelka in soorganizatorka sejma vzajemnosti in kreativnih idej Smnj na plac! v Črnomlju. »Vrednotnice so še eden v seriji slabo premišljenih ukrepov. Na papirju je morda videti v redu, v praksi pa ne bo deloval in bo, namesto da bi odpravljal sivo ekonomijo, delo na črno še pospeševal. Sprememba nikakor ne spodbuja tistih, ki delajo na črno, da se registrirajo, poleg tega dodatno bremeni tako naročnike kot izvajalce osebnega dopolnilnega dela. Pričakujem, da se bodo naročniki raje kot za nakup vrednotnic odločili za plačilo 'na roke', ker je slovenska družba nagnjena k izogibanju plačevanja dajatev, zlasti če to od njih zahteva dodatno delo, papirologijo, opravke ... Če bi si predlagatelji sprememb vzeli čas in se seznanili s prakso tako, da bi se pogovorili z ljudmi, ki opravljajo osebno dopolnilno delo, in njihovimi naročniki, bi gotovo našli boljše rešitve,« je dejala.
Samo dodatno breme
Podobno je do novotarij, ki naj bi preprečevale sivo ekonomijo, skeptična mag. Katja Blatnik, profesorica in podjetnica (opravlja računovodske storitve in pripravlja strokovne seminarje s področja davkov in računovodstva). »Dvomim, da se bodo vrednotnice obnesle, predvsem iz dveh razlogov. Prvi je, da se 'administrativno breme' za nekatera dela prenaša na naročnika. Drugi je v višjih stroških teh storitev zaradi uvedbe novih prispevkov. V zadnjem letu so višji prispevki že udarili po žepu avtorje, podjemnike, popoldanske s. p. … S plačevanjem prispevkov bi morali biti deležni tudi določenega obsega pravic. Z uvedbo novih ali višjih prispevkov naredimo korak nazaj,« je prepričana.
Meni, da bodo tisti, ki so doslej nelegalno opravljali osebno dopolnilno delo, to počeli še naprej, marsikateri izmed tistih, ki so dohodek prijavili, pa se bodo zaradi dodatnih stroškov in administrativnega dela temu delu odpovedali. »To velja predvsem za tiste izvajalce ODD, ki v plačevanju prispevkov za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje ne bodo videli zadostne koristi, ker so že zavarovani za polni delovni oziroma zavarovalni čas ali so že upokojeni. Zdi se, da država pričakuje le dodatni proračunski priliv iz naslova prispevkov tistih 33 odstotkov državljanov, ki so prihodke iz ODD prijavljali v sedanji ureditvi.«
Katja Blatnik ima pripombe tudi na prihodkovni ravni tega dela. Prihodek v polletju koledarskega leta ne bo smel presegati dveh povprečnih mesečnih neto plač v preteklem koledarskem letu. Povprečna mesečna neto plača za leto 2013 je znašala 997 evrov, kar pomeni, da polletni prihodek bo smel presegati 1994 evrov, torej v povprečju 330 evrov na mesec. »To je več kot polovico manj kot doslej, ko je najvišji povprečni mesečni prihodek približno 783 evrov. Če upoštevamo, da mora posameznik s tem prihodkom pokriti še stroške, se lahko vprašamo, ali spremembe res sledijo cilju 'širše uporabno',« je poudarila sogovornica in znova ponovila: »Z vrednotnicami ali brez njih, najprej potrebujemo dokaz, da bodo s pobranimi davki in prispevki javne potrebe kar najbolje zadovoljene. Ko bo tako, bo tudi sive ekonomije manj. Do takrat pa bo veljalo: bolje vrabec v roki kot golob na strehi.«
