Tiskane izdaje
Zanesljiv, neustrašen tovariš, solidaren, trezne presoje, predan in zvest. Takšen je bil več kot dve stoletji sinonim za rudarja. Odlike knapov, ki jih tudi razlike v narodnostih niso zrahljale, so ostale bolj ali manj enake.
A nekoč cenjen in spoštovan poklic z veliko ugodnostmi, danes, ko se zapira še edini rjavi premogovnik v državi, Rudnik Trbovlje-Hrastnik (RTH), izgublja veljavo. Država v Zasavju ne potrebuje več ne premoga ne rudarjev. In tudi Zasavcev ta poklic ne zanima. Z njim so zgolj še solidarni.
Biti rudar oziroma knap je od nekdaj pomenilo dvoje: v Zasavju način življenja, zunaj Zasavja zgolj poklic, ki označuje težko, umazano delo. Dokler je država potrebovala energent iz zasavskega energetskega bazena (119 milijonov ton v 250 letih), je družba cenila tudi ta poklic. Zanj je veljala benificirana delovna doba, zaposleni v rudniku so dobivali deputat (na primer brezplačnih 3,5 tone premoga za ogrevanje, s čimer so mnogi tudi služili), po Titovem zakonu so pri 40. odhajali v pokoj, imeli so močan sindikat in zato solidne plače ... Titov zakon je pomenil, da mora imeti delavec vsaj dvajset let delovne dobe, od tega najmanj petnajst v jami. Slovenska vlada je zakon »popravila«: rudar, ki se hoče izjemno upokojiti, mora imeti vsaj trideset let pokojninske dobe in biti vsaj 40 let star.
Leta 2015 jih ne bo več
Rudarski poklic je bil neizčrpen vir za literate vseh vrst. Tačas ko Radovan Palčič opeva »hrapave in trde dlani ter trdo delo in vino in prešerni smeh v zakajeni gostilni« – ta vrhunec so prinesla 60., 70. leta prejšnjega stoletja –, je v 21. stoletju v Sloveniji rudar v prvi vrsti tisti, ki pridobiva rudo na površini (v kamnolomih, peskokopih, glinokopih ...), pod zemljo pa le še v Šaleški dolini.
Nekoč težko ročno delo na deloviščih zdaj nadomeščajo sodobne odkopne in transportne naprave, kot se glasi opis rudarjevih delovnih pripomočkov. Še vedno pa velja, da delo rudarja zahteva nadpovprečen fizični napor z velikimi telesnimi in psihičnimi obremenitvami, saj opravlja delo v več izmenah, ponoči, v skupini, stoje, v zaprtih prostorih, pri povišanih ali nizkih temperaturah, s hitrimi temperaturnimi spremembami, pri nadpovprečni vlažnosti, zaprašenosti, ob povečanem ropotu in slabi osvetlitvi, hodi po neravnih površinah, se pripogiba in dela v sključenih držah ...
Za poklic rudarja je treba opraviti triletno izobraževanje v rudarski poklicni šoli. V Zasavju so rudarsko šolo ukinili pred več kot desetletjem, prav tako dijaški dom za fante, ki so jih novačili po »Jugi« in z avtobusi vozili na delo v »obljubljeno deželo«. Zdaj med več kot tisoč prostimi delovnimi mesti v državi ni niti enega povpraševanja po – rudarju. Do maja bo RTH zapustilo 135 presežnih, okrog 110 jih bo ostalo. Zapiralna dela, ki so se začela leta 2010, bodo trajala tri leta dlje, kot je bilo prvotno načrtovano – do leta 2018, RTH pa bo v osemletnem obdobju od države prejel 90 milijonov evrov. Ocenjujejo, da bo celotno zapiranje RTH skupaj s stroški postopnega zapiranja, s katerim so začeli leta 2000, stalo 250 milijonov evrov. V prvem desetletju so v RTH število zaposlenih zmanjšali za okoli 900 – s 1300 na 420, od leta 2011 do danes še za okrog 300. Konec leta 2015 po predvidenem kadrovsko-socialnem programu v RTH ne bo nobenega knapa več.
Nekaj prezaposlitev
Po zadnji, 80-urni stavki med 10. in 13. marcem letos, ko so si zasavski rudarji izborili plače, premije za prezaposlitev in samozaposlitev v višini 22.900 evrov in za tri milijone evrov odpravnin (od 15.000 do 20.000 evrov vsak), so v delu javnosti podporo izgubili. Že od aprila 2013 namreč niso nakopali niti tone premoga, saj se jame zapirajo, plačilo pa so zahtevali in ga tudi – dobili. »Dobili so samo tisto, kar jim pripada po zakonu,« pravi Marta Sotlar, dolgoletna računovodkinja na RTH, v mladosti njihova štipendistka in tudi sama hči knapovskega mojstra.
Od države so zahtevali, da jim najde možnosti prezaposlitve v druga državna podjetja in – uspeli. Na Slovenske železnice se bo prezaposlilo od 50 do 70 rudarjev, na oglasni deski RTH po delavcih povprašujejo trboveljski Telcom in Prototip CC ter hrastniška Tovarna kemičnih izdelkov, šestnajst rudarjev bo pomagalo odpravljati posledice žleda.
Če je zadnji bruto povpreček plače v RTH znašal 1560 evrov, bodo pri novih delodajalcih dobili pol manj. »Naši ljudje hočejo delati. Tudi izobraženi so in z njimi se ne da manipulirati. Pozitivno gledajo v prihodnost. Zavedajo se, da je minimalna plača pri 790 evrih slovenska realnost. Nočejo biti socialni podpiranci,« pravi Sotlarjeva, trdno prepričana, da dela v jami ne gre enačiti z delom v tovarni. Jama je poseben delovni prostor. A v času 80-urne stavke je javnost med stavkovnimi zahtevami pogrešala prav to: da bi stavkajoči od države zahtevali, da jim omogoči delati, nadaljevati kopanje premoga v Brnici.
Po nekaterih ocenah je zalog tam dovolj za dvajset let (dobrih šest milijonov ton) in za sto delovnih mest, izšlo pa bi se tudi s ceno premoga – 2,6 evra za gigadžul. Zdaj je država do avgusta ustavila obratovanje edinega kotla, v katerem je v zadnjih letih gorel zasavski premog – v Termoelektrarni Trbovlje (TET). Holding Slovenskih elektrarn, lastnik TET, ji je kot edino rešitev ponudil sežiganje odpadkov. Kupca zanjo ne najde, kar pomeni, da je možnost, da bo objekt, če bo v prihodnje še obratoval, perspektiven le še za en poklic – trgovca z uvoženimi premogi ali z odpadki.
Za vselej
Rudarjenje, jame, rovi in jaški so od nekdaj fascinirali tiste, ki niso pognali korenin iz zemlje, ki ni nikoli rodila – iz premoga. A fascinacija je kot delo za določen čas, medtem ko je rudarjenje ljudi v Zasavju zaznamovalo za nedoločen čas – za vselej. Premogov sloj je na območju Hrastnika trikilometrski, v zagorski dolini je širok dva kilometra in pol, v trboveljski 950 metrov. Zasavski rudar nikoli ni pomenilo biti enak velenjskemu, pravijo. Kopati »kolm« v zasavskih »luknjah« ni bilo enako kot kopati lignit sredi Šaleške doline. Velenjski knapi so se navzven vedno znali pokazati kot eno, zasavski ne.
Ker so bolj robati? Ker so njihovi »herci« (knapovska lopata) težji, »hunt« bolj »zarustan« (voziček za premog bolj zarjavel), »ajzenpon« (železnica) zastarel, njuhovi »ferdinsti« (plačilni listi) pa precej nižji od šaleških kameradov? »Tak je zasavski 'hajer' (prvi kopač) le na zunaj. Navznoter je njegova duša mehka,« pove Marta Sotlar. Povprečna mesečna bruto plača zaposlenega v premogovništvu (Premogovnik Velenje in RTH) je leta 2012 znašala 2346, zadnji bruto povpreček plače v RTH pa 1560 evrov ...
Zasavski rudarji so podjetje, ki je zraslo iz likvidacije Trboveljske premogokopne družbe, formalno vzeli v svoje roke 3. septembra 1950. Trije zasavski premogovniki so šteli 7750 delavcev. Deset let pozneje so prvič po drugi svetovni vojni nakopali več kot milijon ton premoga. Če je bila zadnja leta Ljubljana tista, ki je določala cene premogu, je v nekdanji skupni domovini to nehvaležno delo opravljal Beograd. Prenizke cene energenta so leta 1958 privedle do prve stavke v novi Jugoslaviji, zakon o uravnoteženju javnih financ, ki je RTH za zapiranje od predvidenih 66 vzel kar 44 milijonov evrov, je bil kriv za zadnjo stavko v marcu 2014.
Modrosti, ki ne držijo več
Začetek 70. let je kriza še kar obvladovala premogovništvo. Za investicije so morali najemati kredite. Da bi Beograd olajšal položaj v panogi, je uvedel prometni davek na kurilno olje, se odrekel skoraj petodstotnemu prispevku iz delovnih razmerij, odpravili so celo davek pri nakupu peči na trdo gorivo. Zasavski premog je črnim dolinam z desetodsotno vsebnostjo pepela in dvema odstotkoma žvepla pustil tudi močan ekološki pečat.
Rudarstvo dela ljudi in kraje drugačne od drugih. Zagorski rudarji so bili prvi krvodajalci v državi – ne le, ker so veljali za zdrave, krepke ljudi, ampak ker je ta poklic preprosto prepojen s solidarnostjo. »Za pridne roke bo vedno dovolj dela in kruha, je govoril oče,« se spominja Marta Sotlar. Žal so prišli časi, ko tudi modrosti prednikov ne držijo več. A ne ker bi bil svet tako drugačen, ampak iz preprostega razloga: ker država, ki je včasih v zasavskih jamah zaposlovala na tisoče ljudi, premog tehtala v milijonih ton in v zrak dnevno dovoljevala izpuščati tudi do 150 ton SO2, zdaj ne potrebuje več ne rjavih premogovnikov ne rude in ne delovnih mest v njih.
