Tiskane izdaje
Študent fakultete za šport Jure Škurnik je reševalec iz vode tretje leto in dela po študentski napotnici. V Celju je opravil izpit iz prve pomoči, na fakulteti za šport test psihofizičnih sposobnosti, potem pa še dvotedensko izobraževanje o pravilnih tehnikah plavanja in prijemih reševanja. Kandidati za reševalce iz vode si morajo tečaj plačati sami, nekaterim ga plača tudi občina. Po treh letih morajo opraviti obnovitveni tečaj.
Jure je bil nekaj časa reševalec v vodnem parku Atlantis, ki je eno izmed redkih kopališč, kjer reševalce potrebujejo tudi zunaj poletne sezone; na Kodeljevem je zimsko kopališče namenjeno samo plavalnim klubom in rekreacija ni mogoča. Zato pozimi reševalcev iz vode ne potrebujejo. Ko sezone kopanja ni, se tako kot vsak drug študent posveča študiju.
Počitniško delo
V delu uživa: »Prednosti poletnega dela so, da si na sončku, da komuniciraš z ljudmi in da je to na splošno prijetno okolje. Ves čas si lahko družaben, tako da slabosti in negativnih stvari ne vidim, zato sem se tudi odločil za ta poklic.« Verjetno pa bo to ostalo bolj prehodno, počitniško delo: »Ne bom se branil, če bom to delo opravljal dlje časa, tudi če bi dobil možnost redne zaposlitve ali karkoli podobnega kje drugje, bi verjetno sprejel. Ker se izobražujem na fakulteti za šport, mi je prednostna naloga nekaj drugega kot reševanje iz vode.«
Ne moti ga niti to, da mora delati, medtem ko se drugi zabavajo, on pa jih pri tem lahko le opazuje: »Ker je to moja služba, jo tako tudi dojemam. Nimam nobene potrebe po kopanju tisti trenutek, ker se zavedam svoje odgovornosti.«
Reševalci morajo biti pozorni na vse kopalce, a najbolj pazijo na najmlajše, ker »veliko staršev pride in se ne zavedajo odgovornosti, da morajo imeti otroka vsako sekundo pred seboj. Tistim, ki se tega ne zavedajo, svetujem, naj ne hodijo na bazen, če niso pripravljeni te odgovornosti sprejeti. Ker je kopališče takšno okolje, kjer je ne le minutka, ampak sekunda dovolj, da otrok odtava.«
Pravi, da je delo stresno, predvsem ko je na kopališču gneča in če se reševalec zaveda svoje odgovornosti. Če se je ne zaveda, pa ni. A Jure Škurnik meni, da je to nujno za opravljanje tega poklica: »Veliko je nepredvidenih okoliščin, kot sta skakanje v vodo ali tekanje po bazenu. Poskušamo biti pozorni na vse. Vedno opazujemo tako vodne kot obvodne površine in preprečujemo potencialne nevarnosti, če jih opazimo.«
Čeprav njegovo delo zahteva predvsem pozornost in hitro odzivnost, mora biti tudi odločen. Kopalce opozarja, da si vzamejo minutko ali dve in si preberejo kopališki red. Tam je natančno zapisano, kaj se sme in česa se ne sme početi na bazenu in ob njem.
Počitka v sezoni ni
»Večkrat se mi zdi, da sem bolj kot redar kakor reševalec. Opozarjati moram na stvari, za katere se mi zdi, da bi jih morali imeti ljudje v zavesti. To je tako kakor na cesti, ko je omejitev 50 kilometrov na uro. Nekdo se bo držal omejitve, nekdo drug pa bo zavestno vozil hitreje. Tako je tudi pri nas na kopališču. Vedo, kaj se sme in česa ne, ampak iz principa, ali ne vem iz česa, to kršijo. In s tem povzročajo težave nam, in če se kaj zgodi, sebi pa tudi drugim.«
Pravi, da mu na srečo ni bilo treba še nikoli posredovati pri kakšnem hujšem primeru, ko bi bilo ogroženo človeško življenje. V hladni kopališki ambulanti reševalci oskrbijo predvsem kakšno manjšo odrgnino ali ureznino. »Vedno delamo trije, zaposleni smo pa štirje, tako da veliko počitka v času sezone seveda ni.«
