Tiskane izdaje
»Mnogi so me vprašali, ali si lahko pridejo ogledat, kako nastajajo čevlji. A ker se moram med delom osredotočiti, se mi je porodila zamisel, da priredim tečaj. Če imamo vse mogoče tečaje, zakaj ga ne bi imeli še za izdelavo čevljev?« razmišlja Alja Novak Viryent. Je ena redkih žensk v cehu, ki na Vranskem nadaljuje obrt pradeda.
»Dolgo sem razmišljala o tem, kako pripraviti tečaj izdelovanja čevljev, saj je največje zanimanje zanj v osrednji Sloveniji. Program sem razdelila na dva dela, navsezadnje čevelj nastane v dveh glavnih fazah. Za izdelavo zgornjega dela, ki ga je treba ukrojiti po kopitu in zašiti, zadostuje šivalni stroj, za spodnji del, ki vključuje navlačenje na kopito, pritrditev podplata in dokončanje, pa potrebuješ ustrezno orodje oziroma delavnico. Zato je prvi del tečaja v Ljubljani, drugi pa individualno v moji delavnici na Vranskem,« pove Alja Novak Viryent.
Ljudje različnih poklicev in statusov
Dovoljenje za obrt je prvič dobil njen praded leta 1919 in prav to, da je tam že več desetletij delovala delavnica, ji je omogočilo, da je po dedkovi upokojitvi pred skoraj desetletjem, ko se je registrirala kot samostojna podjetnica, sploh lahko nadaljevala delo. »Sicer bi morali zadostiti neverjetnim zahtevam po 2,8 metra visokih stropovih, prezračevalnem sistemu in podobno,« je omenila enega od administrativnih nesmislov.
Doslej je tečaj, ki ga pripravlja po dvakrat na leto in tečajnika stane okoli 1100 evrov, obiskalo približno 60 ljudi, a se jih je za praktični del odločila le kakšna desetina. »Prijavljajo se ljudje različnih poklicev in statusov, med njimi so tudi takšni, ki bi se radi priučili poklica, za katerega ni šole, ali pa se prekvalificirali. Najbolj pa me je presenetilo, da med tečajniki prevladujejo ljudje, ki se ukvarjajo s financami. Vsi imajo strast do čevljev, tečaja se pogosto udeležijo, da bi si izdelali par čevljev, ki so si ga zamislili in ga ne morejo kupiti.«
Tečaj obišče od šest do deset tečajnikov, ki jih pripelje velika želja po ustvarjanju, a mnogi že po prvem delu ugotovijo, da je delo zelo zahtevno, in če bodo hoteli samostojno nadaljevati, bodo za to potrebovali ustrezno orodje. »Mnogi me sprašujejo, ali si bodo potem znali povsem sami izdelati čevlje. Odgovorim jim, da v osnovi že, samo najprej je treba izdelati sto parov, da je potem 101. takšen, kot mora biti,« poudarja. Čeprav se je že kot otrok v delavnici pogosto igrala in kaj šivala, za svoje prve čevlje šteje par iz leta 1998, ki ga je izdelala z dedkovo pomočjo. A uči se še danes, poudarja. Za izdelavo para čevljev po meri porabi od 40 do 50 ur, tečajniki pa zaradi neizurjenosti potrebujejo še več časa.
Toda s to obrtjo je zlasti v recesiji težko preživeti, ne le zaradi dolgotrajnega procesa, ampak tudi zaradi visoke cene materiala – že samo kopito stane okoli sto evrov. »Če ugotovim, da je kopito premajhno, moram naročiti novo. Tudi delo ni cenjeno. Medtem ko v tujini par ročno izdelanih čevljev stane tudi po 3000 evrov, ženski čevlji moje znamke dosegajo okoli 500 evrov.«
Zakoreninjeni stereotipi
Pred dvema letoma je investirala v stroj in nekaj drugega orodja in pripomočkov, kar v časih zmanjšanih naročil in ob poplavi cenene obutve prinaša le izgubo. Pri njej pogodbeno delata še čevljar in šivilja, ki se je krojenja čevljev priučila.
»Vedno sem si želela, da bi pri meni delalo več ljudi. Pred nekaj leti, ko je posel bolj cvetel, sem želela štipendirati kakšnega spretnega fanta, ki bi se po osnovni šoli vpisal na srednjo tehnično šolo, pri meni opravljal prakso, po šolanju pa začel delati v moji delavnici. Čeprav so bili na osnovni šoli navdušeni in je dva fanta med šolskim obiskom moje delavnice ta posel zelo pritegnil, iz tega ni bilo nič. Ko sem se srečala s starši fanta, ki je kazal več ročnih spretnosti in imel boljše ocene pri tehničnem in likovnem pouku, da bi se domenili za štipendiranje, so odklonili, češ da čevljar pa že ne bo,« razkriva.
Očitno je v zavesti ljudi še vedno zakoreninjeno prepričanje, da če fant ne bo za drugo rabo, bo pa za šuštarja. Pri pradedu Jakobu Virjentu je delalo sedem vajencev, ki so se pozneje vrnili v svoje vasi in tam izdelovali in popravljali čevlje. »V vsaki vasi je bil čevljar, zdaj ni nobenega več. Mislim, da je perspektiven poklic prihodnosti tudi v Sloveniji popravljavec čevljev. Mislim, da bi spretni fantje v vsaki vasi lahko samo s popravilom čevljev zaslužili za preživetje, čeprav je res, da se čevlji popravljajo čedalje manj, saj so tako slabo izdelani, da se jih niti popraviti ne da,« opomni.
Potrebujemo izobraževanje
Po njenem mnenju bi bilo nujno uvesti čevljarsko šolo oziroma enoletni prekvalifikacijski program, saj se to znanje ne bi smelo izgubiti, poleg tega se kadrovske luknje kažejo tudi v delavnicah ortopedske obutve. Mlade nagovarja, naj se, če imajo v kraju kakšnega čevljarja, gredo priučit te obrti, pa tudi tržiškemu županu je menda predlagala, naj po vzoru Idrije, ki je v osnovno šolo uvedla klekljanje, kakšnega od predmetov nadomesti s čevljarstvom.
