Tiskane izdaje
Okoli 30 rednih naročnikov bi moralo dolgoročno zadostovati za preživetje, kažejo izkušnje iz Francije, kjer je partnersko kmetovanje najbolj zaživelo. Zanimalo nas je, ali je tako tudi pri nas. Predsednik Zveze združenj ekoloških kmetov Slovenije Boris Fras, tudi sam ekološki kmet, ki s svojimi pridelki preskrbuje skupino od 12 do 16 potrošnikov v Kopru, meni, da je partnersko kmetovanje v Sloveniji predvsem eden od načinov trženja kmetijskih pridelkov. »Iluzija je pričakovati, da bi dalo kakšno novo delovno mesto, prej je dodatna dejavnost na kmetiji.«
Od 20 do 30 rednih naročnikov, ki bi vsak teden prevzemali zabojčke z osmimi do desetimi kilogrami pridelkov, bi kmetu res moralo zagotoviti eno povprečno plačo, vendar zabojčki, ki jih ponujajo naše kmetije, tehtajo od štiri do šest kilogramov - povpraševanja po večjih je manj -, zato so tudi cenejši. Poleg tega si potrošniki po Frasovem mnenju nekoliko preveč izmišljajo, kaj bi imeli v zabojčkih oziroma česa ne, in jih ne naročajo redno, zaradi česar je partnerski odnos bolj podoben naročniškemu, ta pa kmetu ne prinaša socialne varnosti.
Naravne omejitve
V zadnjem letu ali dveh se je število kmetij, ki bi se rade vključile v partnersko kmetovanje, povečalo. Fras kot vzrok za to navaja slabšo prodajo ekoloških živil na ekotržnicah.
Peter Studen, ki je s partnerko Tino v partnersko kmetovanje vstopil kot eden prvih kmetov pred štirimi leti in je edini, ki se je vanj popolnoma preusmeril, opozarja, da na začetku na enoto prodanega v tem sistemu dobiš manj kot na tržnici, sčasoma pa bi moral priti na enak znesek. Partnerski sistem ima številne prednosti: »Odpadejo stroški prodaje na tržnici in prevoza pa še kala ni,« nam je povedal že leta 2010.
Lani sta se s Tino - nekoliko zato, da bi bila na svojem, nekoliko pa zaradi daljše rastne sezone - iz Šmartnega pri Ljubljani preselila v Šmarje. Stalnih naročnikov, ki lahko sami izbirajo, kaj in koliko od tistega, kar je v ponudbi, bodo imeli v zabojčkih, je 65. Večina jih je ostala v Ljubljani, letos je Peter zelenjavne zabojčke začel dostavljati tudi v Novo Gorico. Ljudje še vedno sprašujejo, ali bi se lahko vključili v Studnovo shemo partnerskih zabojčkov, vendar se Peter še ne upa širiti. »Posejali smo več, kot smo bili dogovorjeni, a je že sredi avgusta zaradi suše številnih pridelkov zmanjkalo.« Osemstokubični zbiralnik vode ne zadostuje, potrebujejo še enega, pa bodo lahko v celoti »aktivirali« dva hektara obdelovalnih površin.
Gre za silo
Glede prihodkov Peter pokomentira, da bi bili v običajnih letih povsem v redu, »ustvarili bi celo zalogo«, po dveh »katastrofalnih letih« pa gre »za silo. Ko bo prišlo normalno leto, si bomo s prihodki v njem ustvarili zalogo za slabe čase,« se pošali. Bolje bi bilo tudi, če bi vseh 65 strank jemalo zabojčke po 20 evrov, vendar jih največ za tedenski zabojček da po deset.
Mojca Žgeč, predsednica društva Echo, ki deluje kot koordinator med ekološkimi kmeti in odjemalci na Štajerskem in v Prekmurju, pove, da je večina kmetov, ki so se odločili za partnersko kmetovanje, prej prodajala na mariborski ekotržnici. Leta 2011 je bilo v sistemu partnerskega kmetovanja sedem kmetij, zdaj jih je 14, vendar jih le šest ponuja klasične partnerske ali naročniške zabojčke. Povečalo se je tudi število potrošnikov; na začetku jih je bilo 25, zdaj jih je med 120 in 130. »Preusmeritev je kmetom prinesla več časa, stabilen družinski dohodek, nihče pa ni dodatno zaposloval,« pravi Mojca Žgeč.
Na ekološki kmetiji Radikon so v partnerski sistem vstopili pred dvema letoma, hkrati pa nadaljujejo gojenje špargljev, ki je glavna dejavnost že 25 let. Zabojčke vsak teden dostavljajo v Maribor, Lendavo in Mursko Soboto. S svežimi vrtninami zalagajo še vrtce v Mariboru, z izdelki iz predelave pa nekatere trgovine. »Partnersko kmetovanje je dobra priložnost za majhne kmetije, kot je naša. Na enem hektaru lahko pridelaš zelenjave za 30 do 35 naročnikov, s 30 pa lahko družina že spodobno živi,« meni Vlado Radikon.
Površine obdeluje z ženo Danico, sinom in hčerjo, ta bo prihodnje leto vzela vajeti v svoje roke, saj je pri 38 letih in treh izobrazbah ostala brez službe. Brezposeln je tudi 31-letni sin, ki je dokončal višjo računalniško šolo. Zakonca Radikon bosta naredila nov nasad špargljev, »da se bodo mladi z njim ukvarjali naslednjih 25 let«, napove Vlado.
Prostovoljci za pomoč
Romana Rejc iz Koštabone se je za partnersko kmetijstvo kot dopolnilno dejavnost odločila leta 2010. Z njim se je začela ukvarjati »bolj zaradi prepričanja. Lepo je delati z manjšo skupino ljudi, pridelovati svežo zelenjavo in nič vreči stran, kar je moja življenjska filozofija. To osrečuje, denar ni vse. Če greš v partnersko kmetovanje z ekonomskega vidika, si pogorel.«
Na petih hektarih njivic, hektaru oljčnika, nasadu sadnih drevesih in aloe vere prideluje za približno 30 naročnikov. Ti so večinoma v Ljubljani, zato se enkrat na teden odpravi tja. Romana Rejc si je za pomoč, ki jo potrebuje zlasti pri zgodnjih opravilih, izbrala prostovoljce iz sistema woofanja, ki jim v zameno omogoči prenočišče in hrano.
»Več kot enega ali dveh nimam, saj bi potem z njimi imela več dela kot koristi.«
Kadar zmoreta, ji pri opravilih pomagata otroka, vendar bosta stopila na svojo pot. »Če bi imela stalno pomoč, bi gotovo lahko oblikovala še eno naročniško skupino. Dva človeka v eni uri naredita več kot eden v dveh urah.« Vendar si ob tako nepredvidljivem vremenu kot v zadnjih dveh letih ne more privoščiti redno zaposlenega. »Bojim se, da bi tistemu, ki bi mu ponudila službo, sprva težko zagotovila mesečni dohodek.«
Rezultati dela se namreč poznajo šele po enem letu. »Takšnega, ki bi toliko časa delal brez plačila, pa ne dobiš, tudi če mu zagotavljaš prvovrstno svežo hrano. Zato bi bila za začetek vstopa v partnersko kmetijstvo ali za širitev dejavnosti dobrodošla pomoč države, namesto da jo ta nesmiselno preliva v razne kmetijske subvencije.«
Študij zamenjal za delo na prostem
Na Gorenjskem sta se za partnersko kmetijstvo prva odločila Marjan in Mimi Fister z ekološke kmetije Porta. Zabojčki s pestro ponudbo, ki obsega sezonsko sadje, zelenjavo, žita, jajca ter mlečne in mesne izdelke, so dopolnilo prodaji na dveh tržnicah in turistični dejavnosti na kmetiji. Letos - to je že četrto leto partnerskega kmetijstva pri Fistrovih - je glavne aktivnosti prevzel sin Aleš, ki je študij arhitekture zamenjal za veliko bolj nagrajujoče delo na prostem.
»Lani smo imeli več kot 30 naročnikov, ki jim dostavljamo zabojčke na zbirna mesta v Kranju, Savljah in Šiški, letos pa na žalost nismo naredili promocije, zato jih imamo le okoli 15. Za eno plačo bi potrebovali 30 košaric po enajst evrov,« ugotavlja Aleš. »Vendar raje ne računamo, kolikšno plačo imamo. Pozitivno je to, da živimo od tistega, kar pridelamo.«
