Tiskane izdaje
Zamisel delati več, da bi več zaslužili, ki jo je zagovarjal nekdanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy, je pokopana. Zdaj poskušajo povprečni Francozi predvsem zaslužiti za preživetje in dostojno življenje, hlastanje za velikimi zaslužki se je umaknilo iz ospredja, mentalnega prav tako.
Materialnost počasi zamenjujejo druge vrednote, skromnejše in lepše za dušo. Francozinja Marie-Hélène Estéoule-Exel se je odločila, da bo vodila delavnice kreativnega pisanja.
Njena zgodba kaže, kakšne možnosti ima posameznik, da tudi po končani profesionalni poti ostane aktiven in ustvarjalen. Estéoule-Exelova, ki ima za sabo dolgoletno akademsko kariero, se pri 62 letih veseli nadaljevati, kar je počela vse življenje kot učiteljica: podajati znanje, po novem na področju kreativnega pisanja. Pisati pa pomeni vzpostavljati pristen stik s sabo, prenašati naprej in drugim drobne spomine in zanimive prigode.
In kako visoke so v Franciji ovire, ki jih mora preskakovati, ker se je namenila postati podjetnica oziroma si pridobiti status auto-entrepreneur?
Izzivi in ovire
Naj bo jasno celotno ozadje: Marie-Hélène Estéoule-Exel je trenutno brezposelna, do upokojitve ji manjka slabo leto, še ne dolgo tega je poučevala francoščino kot tuji jezik in frankofonsko književnost na Univerzi Stendhal v Grenoblu, v tamkajšnjem Univerzitetnem centru za francoske študije.
»Moja zgodba je nekoliko zapletena, saj je bil oddelek, kjer sem bila zaposlena, v zasebnih rokah. Po zakonu LRU [ali zakonu Pécresse iz leta 2007] pa je univerza dobila pravico, da razpolaga tudi z osebjem na tem oddelku. Ker so se mi zdeli novi pogoji nekorektni, sem pogodbo zavrnila in sem morala oditi.«
Zdaj je v sodnem postopku proti univerzi, prvenstveno zaradi načel: univerza po njenem prepričanju ne more funkcionirati kot zasebno podjetje. Izobraževanje, zdravstvo in kultura spadajo v javni sektor, kjer ne sme biti v ospredju donosnost za vsako ceno in v škodo zaposlenih. Boj, ki ga vodi, je ideološki, političen. Kar niti ne preseneča, saj je bila dolga leta angažirana v ekološki stranki.
In ker je brezposelna in dobiva podporo, izračunano na podlagi 39 let delovne dobe, si mora iskati novo službo. »Nekako pod narekovaji, seveda, saj je to pri mojih letih zelo težko.« A ustvarjalnosti in poguma ji ne manjka, zato se je odločila, da bo organizirala delavnice ustvarjalnega pisanja in bo postala »javna pisateljica« – ljudem bo pomagala pisati njihove intimne zgodbe. Vodila jih je tudi na univerzi za študente in hkrati za odrasle zaposlene, zato ima veliko znanja.
Možnost, da postane že spomladi prihodnje leto samostojna podjetnica, se ji zdi zanimiva rešitev – pa čeprav zdaj nova vlada tudi na tem področju napoveduje nekatera nova pravila in spreminja status, ki ga je leta 2008 določila prejšnja oblast.
Brez birokratskih poslov
Izvorno je bil status auto-entrepreneur namenjen brezposelnim, da bi, potem ko so ostali brez dela, odprli lastna podjetja, navadno majhna, z le enim zaposlenim. Veliko zanimanja zanj je med študenti, med številnimi upokojenci, ki bi bili radi še naprej aktivni, in prav tako med zaposlenimi, ki si želijo ob službi kaj dopolnilno početi in nekaj malega zaslužiti.
»Prednost statusa je ta, da se lahko podjetnik popolnoma preda ustvarjalnosti in poslu, saj mu ni treba skrbeti niti za zapleteno papirologijo niti za računovodstvo. Edino, kar mora sporočiti pristojnim, je letni promet. Če je ta nižji od 32.600 evrov oziroma za trgovce 81.500 evrov, je zanj v celoti poskrbljeno še naprej in tudi socialnih prispevkov je oproščen. Hkrati je deležen vseh ugodnosti sistema.«
Medtem ko ostajajo nekateri pri istem statusu leta in leta, drugi, katerih promet presega omenjeno vsoto, prerastejo v čisto majhna podjetja (TPE). Pri njih je režim drugačen in tudi manj ugoden: plačati morajo prispevke in prav tako davek na dobiček.
A okrog statusa samostojnega podjetnika po francosko, »ki je kapitalistično-liberalna ideja in je vzklila pod Sarkozyjem«, se po novem zapleta, saj so se čisto majhni podjetniki (TPE) začeli pritoževati in opozarjati na nepravičnost v odnosu do njih.
»Nova vlada hoče zdaj spremeniti sistem samozaposlovanja, proti čemur zdaj podpisujemo peticijo. Tudi jaz sem jo. V prihodnje naj bi vsakdo nekaj plačal: tisti z več prometa več, drugi manj in celo oni, ki ničesar ne zaslužijo, vsaj nekaj.«
Argument sta pravičnost in solidarnost – močni besedi, ki ju imajo v času krize skoraj vsi na jeziku. »Ideja solidarnosti, ki trka na vest, se počasi uspešno sidra v miselnost, sprejema jo tudi srednji razred, pa čeprav bo najbolj prizadet. In ravno pripadniki srednjega razreda so volili socialiste.«
Verjetno bo treba najti kakšno vmesno rešitev, da bi Francoze še spodbujali v samozaposlovanje in podjetništvo. Brž ko bi jih preobremenili tako finančno kakor tudi z birokracijo, se utegnejo, kakor je realna sogovornica, mnogi ustrašiti in odstopiti od lastnih projektov.
Vez s Slovenijo
Marie-Hélène Estéoule-Exel lahko zagotovo zanimivo pokaže Sloveniji, kako je s samozaposlovanjem in podjetništvom v Franciji, sploh pa je tudi intimno povezana z našo družbo, saj je poročena s Slovencem in je živela pri nas.
Potem ko je leta 1975 prišla kot lektorica za francoski jezik, je bila njena prva postojanka v Mariboru, zatem je poučevala na ljubljanskih gimnazijah. Slovensko okolje dobro pozna in se redno vrača, še počitnice preživlja tukaj, zato prav tako dobro ve, kako dramatične so sedanje ekonomsko-politične in socialne razmere. Slovenske politike, med katerimi primanjkuje kakovostnega kadra, čaka, kakor opaža, veliko dela, da bi dosegli raven profesionalnosti in zrelost.
Sploh pa se premalo zavedajo, da je njihovo poslanstvo naprezati se za druge, in ne najprej zase. Seveda v Franciji ni vse zgledno, a politična raven se ji zdi bistveno višja. Enako tudi primerjave življenjskih standardov in možnosti za zaposlitev kažejo, kako težko premostljive so razlike v Evropi.
