Študirala in opravljala izpite med kemoterapijami

Imela je 31 let, ko je izvedela, da ima raka na dojki. Poldrugo leto je bila odsotna z delovnega mesta. A Petre Miklič iz Mojstrane nič ne ustavi. Teden dni pred operacijo se je vpisala na tečaj rolanja. Medtem ko je bila na bolniški, je diplomirala iz predšolske vzgoje, delodajalec pa jo je zaposlil za nedoločen čas. Osem let pozneje kipi od življenjske energije.

V mladosti je veljala za avanturistko. Po končani srednji šoli si je zaželela novega izziva; odločila se je za delo na luksuznih ladjah. Pet let je plula med Florido in Karibi, čez Panamski prekop, ob zahodni ameriški obali vse do Aljaske. »Nikoli mi ni bilo žal, saj je bila ta izkušnja zame šola za življenje. A čez nekaj časa sem se odločila za vrnitev domov in novo poglavje,« je pripovedovala Petra Miklič.

Pred dobrim desetletjem je začela delati kot pomočnica vzgojiteljice v vrtcu v Mojstrani. Po dveh letih v službi je izvedela, da ima raka na dojki. »Delodajalcu sem razkrila diagnozo. Delam namreč v manjšem kolektivu, tako rekoč na vasi. Sem domačinka, prav tako so bili od tod tudi takratni ravnatelj in večina zaposlenih. Vedela sem, da mi ni treba razlagati o svojih zdravstvenih težavah, vendar nisem imela česa skrivati,« je povedala sogovornica.

Sodelavci so bili šokirani. »Vzemi si čas zase. Če kaj potrebuješ, le povej,« so ji dejali v vrtcu. »Odšla sem na bolniško, ki je trajala leto in štiri mesece,« je pripovedovala Gorenjka, ki se je leto dni pred boleznijo vpisala na izredni študij predšolske vzgoje. »Že v prvem letniku sem izvedela za diagnozo, vendar sem sproti opravljala vse obveznosti. S takšno okupacijo preusmeriš misli, na trenutke pozabiš, da ti je hudo. Začrtaš si cilj, ki mora biti vselej tudi datumsko realno omejen, da ga zares uresničiš. V življenju si jih moramo vselej postavljati. To velja tudi za zdravega človeka,« je razkrivala, kako je premagovala bolezen in se je navsezadnje tudi rešila.

Medtem ko je bila na bolniški, ji je potekla pogodba za določen čas, saj je nadomeščala eno od vzgojiteljic, ki je bila na bolniški. »Upokojila se je, mene pa so štiri mesece po tem, ko sem odšla na bolniško, zaposlili za nedoločen čas. Delodajalec mi je vedno dajal občutek, da ceni moje delo in je zadovoljen z mano,« je povedala.

Metastaze na kosteh

Ko se je po bolezni vrnila na delovno mesto (»Želela sem se čim prej vrniti.«), je začela s polovičnim delovnim časom. Po poldrugem letu je začutila, da bi zmogla polni delovni čas. »Sama sem prosila, naj me vrnejo na osemurni delovnik. Potem pa so mi leta 2010 odkrili metastaze na kosteh,« je razkrila. Ker velja za osebo, ki zelo pogumno sprejema stvari, ki se ji znajdejo na življenjski poti – za seboj ima še ločitev –, je normalno hodila v službo, se zdravila na terapijah, daljše bolniške odsotnosti ni več imela. Polni delovni čas je po dveh letih zmanjšala na šest ur. Hvaležna je za podporo kolektiva. Sodelavke so pozorne, da ne dviga pretežkih stvari, držijo se dogovora, da prav zato tudi ne dela v skupini z najmlajšimi otroki, trudijo se, da ji pomagajo, pravi. »Res pa je, da zdravstvenih težav nikoli nisem izkoriščala. Nikoli ne rečem, da česa ne zmorem ali ne smem.« V vrtcu, kjer je zaposlena enajst let, se odlično počuti.

Odgovorna je za skupino v kateri so tri- in štiriletniki. Kako pa so otroci med njeno boleznijo zaznavali, da je vzgojiteljica odšla za dolgo časa? »Večkrat so me obiskali, mi kaj narisali pa tudi jaz sem kdaj prišla v vrtec. Tudi zdaj jim povem, ko grem zdravniku. Vedo, da jih ne morem prepogosto dvigovati,« je potrdila dojemljivost otrok. Med boleznijo je tovrstne okoliščine spoznavala tudi njena hči, ki je bila ob mamini diagnozi stara tri leta. »Veliko časa preživiva skupaj. Razvila se je v zelo samostojno dekle.«

Telesna kondicija

Petra Miklič o sebi pravi, da nikoli ne odneha. »Ne smeš se vdati, postavljati si moraš cilje. Na sebi moraš delati sam, čarobne paličice ni, sam moraš iskati poti. Vsak ima svojo pa tudi vsak se umiri na drugačen način. Takšne in podobne stvari je treba iskati v sebi,« je poudarila sogovornica. Baterije polni v naravi: »Uro do dve na dan namenim sprehodom na svežem zraku. Gibljem se v okolju, kjer je čim manj avtomobilov. Izvajam hitro hojo v takšnem ritmu, da se preznojim in s tem iz telesa izločim strupe,« je razkrila svoj recept.

Ob vrnitvi na delovno mesto po daljši odsotnosti zaradi bolezni je zelo pomembna telesna kondicija. »Na vrnitev v službo se je treba pripraviti. Že po dvotedenskem dopustu se je težko vrniti v delovno rutino. Zamislite pa si, da se vračate po, denimo, enem letu. Težko je, zato je pomembno delati na sebi,« je poudarila. »Delo dojemam kot neko pridobitev, nalogo. Z delom ustvarjaš, nekaj daš od sebe, prispevaš družbi, zato si tudi pomemben. Čim prej se je treba vključiti v delovni proces, sicer se izključiš iz okolja; izgubiš cilje, postaneš nezadovoljen, kar slabo vpliva na bolezen. Če pa si osredotočen na nekaj, lažje pozabiš na težke misli,« je sogovornica z življenjskimi sklepi poslala sporočilo povratnicam na delovno mesto po daljši odsotnosti.