Maja Prijatelj, Delova borza dela
Mladi slovenski raziskovalci zaradi večjih izzivov pri raziskovalnem delu in boljše plače čedalje raje odhajajo v ZDA, na Nizozemsko in v Veliko Britanijo, mladi raziskovalci iz nekdanje skupne države in vzhodne Evrope pa iz enakih razlogov v Slovenijo - tako bi lahko posplošili tok migracij temeljnih gibalcev napredka. Da so med njimi tudi najboljši, dokazuje primer Čehinje Šárke Perutkove, mlade raziskovalke v Laboratoriju za biofiziko na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani.
Sedemindvajsetletna Šárka Perutková je leta 2008 kot edina študentka Češke tehniške univerze v Pragi prejela posebno nagrado Hlávkove fundacije za izjemne študente. Stike s Slovenijo je vzpostavila že med pisanjem diplomske naloge, saj je bil njen mentor - ta jo je tudi spodbudil k prijavi na razpis za mladega raziskovalca v Laboratoriju za biofiziko - nekdanji študent dr. Veronike Kralj - Iglič iz Laboratorija za klinično biofiziko na Medicinski fakulteti v Ljubljani, ta pa je soproga dr. Aleša Igliča iz Laboratorija za biofiziko.
Iglič je bil somentor že pri Šarkini diplomski nalogi, pomagal ji je pri premagovanju birokratskih ovir pri zaposlitvi v Sloveniji, kamor je prišla oktobra 2009. Zasedba laboratorija za biofiziko je mednarodna, saj so od petih raziskovalcev kar trije iz tujine - po Igličevih besedah so z mednarodnim razpisom izbrali najboljše -, v kratkem pa se jim bosta pridružila še podoktorski raziskovalec iz Izraela in mlada raziskovalka iz Irana.
Raziskave iz biofizike so v Sloveniji na zelo visoki ravni, pove Perutková, zato je počaščena, da lahko dela tu. »Super je biti tudi mladi raziskovalec,« saj na Češkem takšnega statusa sploh ne poznajo. Podiplomski študenti, ki so zaposleni za polovični čas, prejemajo le štipendijo. V laboratoriju za biofiziko raziskuje biološke membrane, ugotovitve raziskav pa bi bile v prihodnosti lahko uporabne v medicini, pri razvoju metod za nadzorovano sproščanje zdravil in nanotehnologiji.
Ozračje v laboratoriju opiše kot prijetno, k čemur veliko pripomore mentor, ki raziskovalce spodbuja k sodelovanju in medsebojni pomoči. Status mlade raziskovalke in s tem zaposlitev za določen čas se ji bosta iztekla aprila 2013, vendar si v Sloveniji želi ostati. Svojo poklicno pot bi najraje nadaljevala na Univerzi v Ljubljani. Kaj ji bo prinesla prihodnost, je odvisno tudi od dogodkov v zasebnem življenju. Slovenščino zna že zelo dobro, delno tudi zaradi fanta, Triglav je tudi že preplezala, in kadar se iz rodne Češke vrača v Ljubljano, reče, da gre domov. »Skoraj sem že Slovenka,« se pošali.