Učenje na daljavo, učilnica za stotisoče

MOOC je nekakšna nadgradnja tistega, čemur pravimo izobraževanje na daljavo ali e-učenje. Sodelovanje je (vsaj za zdaj) brezplačno in prepuščeno dobri volji in zavzetosti prijavljenih, ki na koncu posameznega tečaja opravijo izpit. Ta je predvsem njim v lastno zadovoljstvo, pri nekaterih predavanjih pa lahko plačajo nekaj deset dolarjev in si pridobijo certifikat, ki je digitalno vezan na identiteto študenta.

Med prvimi in najbolj znanimi stranmi, ki ponujajo to vrsto izobraževanja, so Udacity, Coursera in edX. Prvi dve so pripravili profesorji in študenti na stanfordski univerzi, zadnja je nastala na inštitutu za tehnologijo v Massachusettsu (MIT) in harvardski univerzi; že kmalu po postavitvi strani (konec leta 2011) so začeli uporabnike šteti v številkah, večjih od 100.000. Časnik New York Times je že 2012. označil kot »leto MOOC« in od takrat je v tujini to ena izmed najbolj vročih tem v izobraževanju.

Coursera je v prvih trinajstih mesecih delovanja (do marca 2013) registrirala okoli 2,8 milijona učencev, največ – dobra četrtina – jih je iz ZDA. Ker je udeležba na tej virtualni šoli prostovoljna in prepuščena posameznikovi volji in zavzetosti, je temu primerno nizka raven končanih tečajev. Pri Courseri so na podlagi sicer še zgodaj pridobljenih podatkov ugotavljali, da je raven dokončanja tečajev manj kot desetodstotna. Toda pri tistih, ki so opravili prvi izpit, se je ta raven dvignila na 45 odstotkov.

Učenje po fakulteti

Matematik in računalnikar Matija Mazi je v skupini učencev na Courseri, ki niso le pri tipanju terena. Prvi tečaj, ki se ga je »udeležil«, je bila kriptografija. »Glavni vzrok je bil, da sem preprosto pogrešal učenje. Na fakulteti za matematiko sem diplomiral leta 2006. Po nekaj letih mi je že malo manjkalo tega, da izveš nekaj novega, da se ukvarjaš z nekimi problemi,« je razložil. Ko je srečal znanko, ki se je udeležila enega od teh tečajev in bila navdušena, se je odločil tudi sam poskusiti.

Po prvem tečaju je bil zelo zadovoljen, tudi zato, ker je izbral kriptografijo, ki ga je od nekdaj zanimala. »To je matematika in računalništvo z elementi jezikoslovja,« je pojasnil. In to so področja, ki so mu najbolj blizu – poklicno se namreč ukvarja z računalništvom, natančneje razvijanjem programske opreme, tudi jeziki ga zanimajo, kar se kaže v seznamu na njegovem življenjepisu na LinkedInu (na njem je navedeno aktivno ali pasivno znanje sedmih tujih jezikov).

Ko je končal tečaj kriptografije, je izbral še predavanja o teoriji iger, trajnostnosti, glasovalnih sistemih, programskem jeziku R in učenju kitare. Tečaji ponavadi trajajo od štiri do dvanajst tednov. Predavatelji, med katerimi so številni vrhunski s svetovno znanih univerz, internetnemu občinstvu razlagajo snov (predavanja so razdeljena na sklope, dolge do približno 15 minut), nato mu razdelijo naloge, ki jih je treba opraviti pred napredovanjem. »Hodnik«, na katerem se srečujejo spletni sošolci, je forum. V njem pa Matija Mazi ni veliko sodeloval, ampak študiral bolj zase, kakšno predavanje je tudi preskočil in se takoj lotil reševanja nalog, če mu je kaj zmanjkalo, pa se je vrnil na predavanje, kot je opisal.

Ogledalo tradicionalnemu

Koliko znanja mu je po tečajih zares ostalo? »To je odvisno od tega, kako se lotiš tečaja. Jaz sem izbral predavanja na teme, ki so mi bile nove, in sem hotel dobiti pregled. To sem dobil, gotovo pa mi je iz spomina spolzelo veliko podrobnosti. Če bi jih uporabljal pogosto, pa bi gotovo ostale,« je odgovoril. Tudi on je vpisal kakšen tečaj več, kot jih je končal; pri nobenem opravljenem ni pridobil plačljivega certifikata, saj se je učil »predvsem zase«.

Čeprav takšen način izobraževanja za zdaj nima formalne veljave in je še zelo v povojih, je prepričan, da bo zelo pomemben v prihodnosti, predvsem pa bo nastavil ogledalo tradicionalnemu izobraževanju. »Prednost izobraževanja, kot ga poznamo zdaj, je predvsem to, da imaš učitelja ali profesorja še vedno pred sabo, lahko nekaj vprašaš, marsikaj takoj izveš. Toda pri nas tega skoraj nihče ne počne. Študentje so pogosto zreducirani na raven fotokopirnega stroja. Če nihče ne sodeluje na predavanju, če se ne razpravlja, je virtualno učenje ustrezen nadomestek. Tako se lahko profesor tudi bolje pripravi, manj ima treme,« je razmišljal Matija Mazi. »Mislim, da se bo virtualno izobraževanje še zelo razvilo, in upam, da bodo tradicionalne ustanove ob tem ugotovile svojo prednost in jo izrabile.«

Poleg tega ugotavlja, da vse premalo ljudi študira iz veselja. »Toda to, da počneš nekaj, v čemer uživaš, je podlaga za to, da si v tem tudi dober, in če si v nečem dober, je tako laže zaslužiti denar. Študirati ne bi smeli zaradi nazivov, ampak iz veselja,« je sklenil. Temu tudi on sledi, a ima v nasprotju z mnogi mladimi to srečo, da je tisto, kar ga veseli – to sta najprej matematika in računalništvo –, hkrati tisto, kar je v tem času iskano na trgu dela. Triintridesetletni matematik je začel delati že na začetku fakultete kot programer in mu z izjemo enega leta, ko si je vzel premor, ni bilo treba iskati dela, saj je delo večinoma našlo njega.

Matija Mazi se preživlja kot samostojni podjetnik, eden izmed njegovih v tem času največjih in najbolj zanesljivih naročnikov je podjetje iz Londona, za katerega pripravlja interno spletno aplikacijo, pred kratkim je končal projekt za ministrstvo za javno upravo, je navedel zadnja zapisa v življenjepisu. Razmišlja še o kakšnem spletnem tečaju, a zdaj je poletje in je raje zunaj, je med smehom dodal. Med kariernimi podvigi pa ga v tem času najbolj vznemirja Bitcoin, odprtokodna digitalna enota. Čeprav je ta virtualna, je iz denarnice potegnil bitcoin v materialni obliki, na spletno stran pa je že prispeval nekaj kode v odprtokodne projekte.