Učitelji pri osvajanju digitalne pismenosti pred velikim izzivom

Učiteljski poklic je gotovo med tistimi, za katere je značilno in nujno nenehno strokovno izpopolnjevanje. Zahteve sodobnega časa in razvoj predmetnih strok pred učitelje postavljajo izzive po stalnem poglabljanju in razširjanju znanj. V zadnjih letih je med njihovimi prednostnim nalogami predvsem pridobivanje kompetenc za delo z novo informacijo-komunikacijsko tehnologijo (IKT). Tako bi vsaj moralo biti, vendar so spremembe na tem področju počasne.

Generacija mladih digitalnih domorodcev v pismenosti na tem področju krepko prekaša večino svojih učiteljev. Evropske raziskave kažejo, da IKT uporablja približno 30 odstotkov učiteljev in podoben, morda nekoliko nižji, delež velja tudi za našo državo. Zaostajanje je očitno, in čeprav so predvsem starejši temu izzivu težko kos, se mu v prihodnosti ne bodo mogli povsem izogniti, če bodo hoteli vztrajati v tem poklicu. Njihova zadrega je velika. Zato o svojih pogledih in izkušnjah na področju IKT neradi govorijo, razen redkih izjem.

»Pripadam generaciji, ki se je z računalnikom spoznala po skoraj desetletju pisanja testov na matrice in razmnoževanja s ciklostilom. Nato se je začel razvoj z nepopisno hitrostjo in nemogoče je postalo obvladati vse novosti. Učitelji imamo pri tem še eno oviro – od nas se namreč pričakuje, da bomo v vsem popolni, da smo vsevedni in nezmotljivi. Si lahko predstavljate učitelja štiridesetih ali petdesetih let, ki je na dodatnem izobraževanju s trudom osvojil osnove uporabe računalniškega programa office, ko stopi v računalniško učilnico pred trinajst-, štirinajstletnike, ki so se tako rekoč rodili z računalnikom? Te frustracije je sicer mogoče tudi preseči. Veliko lahko pridobimo z medsebojnim učenjem, če lahko sprejmemo dejstvo, da na nekaterih področjih učenci pač znajo več kot učitelj,« meni profesorica razrednega pouka mag. Jožica Frigelj, znana tudi kot dejavna predstavnica gibanja Kakšno šolo hočemo?.

Po več kot dveh desetletjih v razredu ugotavlja, da je bila diploma pravzaprav šele vstopnica v vrtinec učenja. »Najnovejša kompetenca, ki naj bi jo pridobil vsak učitelj, nosi učeno ime e-kompetentni učitelj. E-kompetentnost seveda presega poznavanje programa, v katerem napišem test, komunikacijo po e-pošti, ki je v današnjem hitrem načinu življenja nujna, presega tudi iskanje informacij po svetovnem spletu. Je delo z interaktivno tablo in spletno učilnico, poznavanje in obvladovanje interaktivnih vsebin na spletu in e-gradiva, intraneta, da ne omenim facebooka in twitterja, skeniranja, prenašanje podatkov s spleta, fotografij iz fotoaparata itd.,« razmišlja Jožica Frigelj.

Dejan Kramžar, profesor nemščine in zgodovine, je pripadnik mlajše generacije učiteljev z uporabo IKT pri pouku in na sploh nima težav. Opaža pa, da kolegov s temi veščinami ne glede na starost ni veliko. Težko je verjeti, toda nekateri imajo težave že z najosnovnejšimi opravili, kot sta pošiljanje e-pošte, tiskanje ipd. Na vprašanje o uporabi IKT pri pouku odgovarjajo z dvomi o smiselnosti njene uporabe v primerjavi s klasičnih (frontalnim) poukom. »Se nove tehnologije morda bojijo,« se sprašuje.

Projekt e-šolstvo (pre)počasi napreduje

Po njegovem mnenju sta glavni oviri slaba opremljenost in strokovna podpora. Svetovalce iz projekta e-šolstvo redkokdaj vidijo, računalniška oprema je večinoma zastarela in slabo dostopna. Šole imajo po eno računalniško učilnico za vse in za njeno uporabo se je treba vnaprej napovedati. Tudi opremljenost z interaktivnimi tablami je slaba, boljša bi morala biti tudi e-gradiva.

Na poti do e-kompetentnosti učitelje vodi projekt e-šolstvo, ki se je začel leta 2007. Do 2013 bo evropski socialni sklad zanj prispeval 20,5 milijona evrov. Del tega denarja je namenjen e-gradivom, del usposabljanju učiteljev za delo z njimi, del pa ustvarjanju ustreznega okolja za delo IKT. Nives Kreuh z zavoda za šolstvo, kjer pripravljajo razvojni del projekta e-kompetentni učitelj, poudarja, da se na tem področju dogajajo spremembe, čeprav je vtis v javnosti drugačen.

»Pripravili smo standarde in normative za e-kompetentnega učitelja in pričakujemo, da jih bo ministrstvo vključilo v predloge zakonodajnih sprememb. Potrdila, ki jih učitelji prejemajo na naših usposabljanjih, se pri njihovem napredovanju upoštevajo že zdaj.«

V prihodnje bi morali vzpostaviti sistem, ki bi učitelje zavezal, da prehodijo vso pot do pridobitve vseh šestih temeljnih kompetenc digitalne pismenosti. Obvezo razvijati digitalno pismenost učencev sicer vsebujejo že veljavni učni načrti za gimnazije, katalogi znanj v poklicnih strokovnih šolah in posodobljeni učni načrti, ki jeseni prihajajo v osnovne šole, saj je to ena temeljnih vseživljenjskih zmožnosti.

Nives Kreuh priznava, da učinki njihovih usposabljanj še niso širše prepoznavni. Saj niti ne morejo biti, meni, na seminarjih in didaktičnih svetovanjih so šele zadnji dve leti razvili drugačen prijem. Prej so učitelje usposabljali za uporabo tehnologij, po novem se usmerjajo v njeno smiselno uporabo. »Izhajamo iz vsebine, primerov dobre prakse in poudarjamo, da IKT ni treba uvajati takoj in za vsako ceno. Naš cilj je, da bodo učitelji znali strateško razmišljati in razumeli, kaj digitalna pismenost sploh pomeni,« razlaga.

Veliko pričakujejo tudi od usposabljanja ravnateljev, saj so ne nazadnje oni tisti, ki so odločilni za pot šole do e-kompetentnosti. Ugotavljajo, da je bil že njihov prvi odziv zelo dober. Prve izvedbe seminarja se je udeležilo 240 ravnateljev, avgusta načrtujejo ponovitev za naslednjo skupino, do leta 2013 pa naj bi bili za vodenje e-šole ustrezno usposobljeni vsi ravnatelji v Sloveniji.