Včasih se je treba iztrgati območju ugodja

Luka Žugič je na Novi Zelandiji obiral češnje, sadil kumare, čistil nakupovalno središče ...

Objavljeno
03. julij 2013 17.01
Mojca Finc, Šport
Mojca Finc, Šport

Seznam priložnostnih del, ki jih je Luka Žugič opravljal na Novi zelandiji, je dolg. Službo so mu poiskali v hostlu v zameno za bivanje in najemnino. A izkušnja je bila negativna.

Začel je v vinogradih, kjer je bilo 60 odstotkov delavcev tujcev: »To so bili večinoma mladi po končani srednji šoli. Med narodnostmi so prevladovali Nemci. Prednost so vedno imeli Novozelandci. Dali so nam vedeti, da nas bodo odslovili, če ne bomo hitro delali,« je opisal razmere, ki jih ni pričakoval. »Novozelandci se selijo v Avstralijo, kjer je dvakrat višja plača. Zato tujci zapolnijo vrzel pri tovrstnih delih.«

Okus češenj

Nekaj časa je obiral češnje: »Najeli so nas za en teden. Plačati bi nas morali po učinku. Zapisovali smo si nabrane kilograme, na koncu pa prejeli minimalno plačilo. Ko jim nakažeš, da se boš pritožil, ti obljubijo, da bodo težavo rešili. Nasad pa se kar naenkrat zapre in odgovorni izginejo,« je razkril, da je začetek dogodivščine pustil precej grenkega priokusa.

Zato se je odločil, da delo išče samo še na zaposlitveni agenciji, čeprav mu je ta pobrala visoko provizijo: »Če podjetje najame delavca na agenciji, ga mora plačati 21 novozelandskih dolarjev na uro, kar je približno 12,50 evra. Meni je pripadlo 12 dolarjev na uro,« je predstavil številke.

A pri tej obliki dela je vztrajal, saj so mu službo našli takoj, ko jo je potreboval, in mu, denimo, krili tudi 100-odstotno bolniško odsotnost. »Menjaval sem službo na dva do tri dni. Delal sem na plantaži, sadil kumare, opravljal dela za selitvena podjetja, pomagal inštalirati peči, pomival nakupovalni center ... Na koncu sem se ustalil v skladišču, v katerem so izdelovali polizdelke iz jekla. Prav tam sem se počutil tudi najbolje, saj smo bili dobra ekipa. Nisem imel občutka, da sem tujec, vsi so bili korektni, povezali smo se,« je pripovedoval.

Delo na črno? Nemogoče

Tri tedne je delal, nato pa si dva vzel prosto za wwoofanje in popotniško raziskovanje. K destinacijam so ga usmerjali lokalci, gostitelji na organskih kmetijah. Da je bilo premagovanje razdalj lažje, si je kupil avto. »Ko se mi je pokvaril, so mi ga posodili. Novozelandci so zaupljivi ljudje,« je opisoval.

Država ga je navdušila: »Ne zapletajo stvari, so precej preprost narod. Vozni park je veliko starejši kot pri nas. Vozijo avtomobile, ki jih v Sloveniji vidiš samo še na odpadu. Niti hiše niso pretirano urejene, v manjših krajih niti kljuke nimajo na vratih,« je Luka Žugič nizal vtise. Preprostost ga je navdušila, prav tako kot podatek, da je Nova Zelandija ena od držav z najmanjšo stopnjo korupcije. »Da bi delal na črno, je nemogoče.«

Ko se je odpravljal na osemmesečno dogodivščino na južni polobli, so se mu mnogi čudili, ker odhaja sam: »Ampak najlaže je oditi prav sam, saj najbolje veš, kaj ti ustreza.«

Območje ugodja, ki so ga »mladi, zaviti v vato, navajeni v Sloveniji«, izgine. »Pridobiš pa tudi samozavest. In zdi se ti, da je vse mogoče, če boš le dobro delal. Zanimivo je, da se tam laže znajdeš kot v Sloveniji. Pri nas moraš vselej koga poznati, če bi želel službo ali napredovanje,« je primerjal državi. »Majhni smo. No, ampak Nova Zelandija ima le dvakrat toliko prebivalcev kot Slovenija ...«