»Z učenjem na pamet ustvarjamo ovce«

Jef Staes, strokovnjak za inovacije v izobraževanju in kadrovski svetovalec v menedžmentu, je že pred časom s provokativnimi tezami razvnel udeležence konference o izobraževanju Edid. V pogovoru za Delo je 57-letni Belgijec brez dlake na jeziku razložil, zakaj je nujno, da sistem izobraževanja diplome čim prej zamenja s seznamom kompetenc, ki ga bodo imetniki dopolnjevali vse življenje.

Ste eden najostrejših kritikov zdajšnjega izobraževalnega sistema. Kaj je po vašem njegova glavna slabost?

Za najboljše veljajo le tisti, ki imajo dobre ocene pri vseh predmetih, tudi takih, ki jih ne zanimajo. Tako dobimo zdravnike, učitelje in pravnike, ki znajo dobro pomniti podatke. Ne napredujejo vedno tisti, ki so res talentirani in zavzeti za neko področje. Za dvodimenzionalni svet, kot pravim obdobju, v katerem so bile informacije predvsem v knjigah, je bilo to čisto v redu. Zdaj, ko smo preskočili v tridimenzionalnega, v katerem je informacijsko obilje, pa taki strokovnjaki niso več ustrezni. Šole se novim razmeram niso prilagodile in še naprej delujejo tako, da nagrajujejo učence, ki predvsem čim bolj natančno ponavljajo tisto, kar je v učbenikih ali jim povedo učitelji, čeprav smo v obdobju eksplozije informacij in različnih možnosti za učenje.

Kakšen je vaš recept za uspešno učenje?

Jasno je, da polnjenje glav učencev s podatki že zdavnaj ne deluje več. Poleg uporabe različnih virov informacij je pomembno, da nas snov zanima, da smo v tej smeri nadarjeni, pri odkrivanju novega moramo čutiti strast. Če vsega tega ni, se ne bomo učili dovolj hitro in tudi z doktoratom ne bomo sledili nenehnim spremembam. Čim prej moramo spremeniti izobraževalni sistem in otrokom predvsem pomagati prepoznati talente, ki jih imajo, odkriti, kaj jih navdušuje, in jih naučiti, kako pridobivati znanje iz različnih virov.

Zakaj sta talent in strast tako pomembna?

Le tako se pri učenju zgodi nekaj čarobnega. Otroci spoznajo, kako zanimivo je odkrivati nove stvari. Prehajajo s področja na področje in nenehno širijo svoje znanje. Vsi imamo kakšen talent, ampak večina nas ni nikoli občutila užitka, ko se učimo nekaj, kar nas res zanima, ker smo odraščali v času, ko informacije niso bile tako zlahka dostopne. Naši otroci se lahko učijo veliko hitreje, kot smo se mi, in to možnost oziroma odgovornost bi jim morali čim bolj zgodaj predati. V 2D-svetu smo postali strokovnjaki s tridesetimi leti in smo ta položaj zlahka ohranili do 60. ali 70. leta. Zaradi tehnološke revolucije so se razmere tako spremenile, da je menjavo treba narediti veliko prej. Pravzaprav predaja odgovornosti novim generacijam v naravi ni nič izjemnega. V afriških plemenih starejši prepustijo lov mlajšim, ko dosežejo določeno starost, saj vedo, da bodo vsi umrli od lakote, če se njihov sin ne bo pravočasno naučil loviti. To se mora zgoditi, ko sam še zmoreš loviti, kajti sicer mu ne boš predal vsega znanja.

Kako bi po vašem moral potekati sodoben izobraževalni proces?

Spremembe so tako dramatične, da si moja generacija ne more niti predstavljati, kako bo videti učilnica v prihodnosti. Vem le to, da moramo ustvariti šole, v katerih bodo učenci čim bolj uspešno presegli naše znanje. Zdaj sicer veliko govorimo o sodobnih učnih prijemih, a bojim se, da večina učiteljev ne ve, kaj je njihovo bistvo. Mislijo, da so naredili vse, če so snov prenesli na internet. Toda to ni to, kajti na spletu je že ogromno informacij. Učitelji bi morali postati nekakšni menedžerji in učence navduševati za določene teme. Vsi ne morejo biti enako navdušeni, denimo, za zgodovino, vsi se tudi ne učijo na enak način. Toda nekdo mora biti tisti, ki jih navduši tudi kot skupino. Ta proces sem v svoji knjigi poimenoval smarting , kajti skozenj vsi postajajo pametnejši, tudi učitelji. Učence moramo naučiti loviti znanje na drugačne načine, kot smo ga mi. Če jim bomo dali pravo okolje in svobodo, se bo pokazalo, kako neverjetnih ulovov so sposobni.

Napovedujete, da bodo diplome izgubile pomen. Kaj jih bo nadomestilo?

Namesto diplome se zavzemam za seznam kompetenc, ki jih bodo priznavali drugi na socialnih (strokovnih) omrežjih. Ta seznam bi morali začeti ustvarjati že v šoli, kajti kompetenca je talent, ki si ga razvil z leti. Podobno kot cvetlica, ki se je razvila iz semena, če si ga posejal v primerno zemljo, ga zalival in gnojil. Vsaka oseba ima svoj šopek, v katerega vse življenje po mili volji dodaja cvetlice. Ko delujete s strastjo in talentom, kar hlastate za informacijami, se začnete učiti novih jezikov, brskate po internetu, postanete člani strokovnih in drugih socialnih omrežij, uporabljate skype itd., kajti vaši možgani ves čas sporočajo: »hočem več hrane, potrudi se zanjo«.

Toda šolski strokovnjaki trdijo, da morajo otroci pridobiti bazično znanje in sprejeti tudi podatke, ki jih ne zanimajo.

Tem svetujem, naj se dobro poučijo, kako delujejo možgani. Če se ne boš učil s strastjo in talentom, boš večino podatkov kmalu pozabil. Ko sem bil zaposlen v kadrovski službi, sem intervjuval veliko mladih ljudi, ki so prišli v službo po tem, ko so diplomirali in nato odslužili leto vojaščine. Pokazalo se je, da so se nekateri komaj spomnili, kaj so študirali. Ničesar se niso res dobro naučili, ker niso vključili talenta in strasti. Študije, ki so primerjale znanje samoorganiziranih skupin in klasičnih šolskih oddelkov o isti temi, so pokazale, da je po pol leta prva skupina še vedno znala večino naučenega, druga pa ne. Če učitelji zahtevajo učenje na pamet, ustvarjajo ovce. Podpreti je treba tiste, ki poznajo pravo naravo učenja, in ustvariti šole, v katerih bodo delovali tisti, ki to znajo in želijo početi. V 3D-svetu učitelj ni več tisti, ki usmerja učence k natanko določenemu cilju, temveč je tisti, ki spodbuja talent in strast v učencih, ti pa nato izbirajo teme za raziskovanje.

Kaj bi pridobili, če bi odpravili diplome?

Vprašati bi se morali, zakaj toliko ljudi, potem ko diplomira, počne čisto nekaj drugega. Izobraževalni sistemi so zastavljeni tako, da je končni cilj diploma, in ne pridobivanje znanja, kot ti ga narekujeta strast in talent. Če bi imeli za cilj seznam kompetenc, ki bi ga posameznik sestavljal tako, da bi poglabljal znanje, ki ga zanima, bi stopnjo, ki jo danes predstavlja diploma, dosegel nekaj let prej, in ne šele pri petindvajsetih. Tako bi mladi začeli delati prej, predvsem pa bi počeli, kar jih veseli. Po drugi strani bi razvili veliko več talentov, kar bi sprožilo proces dejanskega vseživljenjskega učenja. Torej ni potrebna le sprememba sistema, ampak popoln obrat mišljenja, ki je zaradi družbenih sprememb nujen.

Toda kdo lahko naredi tako drastičen premik?

V svojih delih govorim o rdeči opici, ki predstavlja izzivalno tezo, na primer seznam kompetenc. Je tako drugačna, da jo bo hotel pokončati vsakdo z diplomo. Torej moramo ustvariti alternativno okolje, v katerem bodo lahko nastajali taki seznami, in podpreti skupnosti tistih, ki so pripravljeni sodelovati pri napredku. Podjetja pri zaposlovanju ne upoštevajo več zgolj diplom, ampak širše kompetence. Sprememba ne bo prišla iz politične in šolske sfere. Mladi in podjetja bodo preoblikovali sistem vrednotenja kompetenc. Nastajajo skupine, ki pri nabiranju znanja na alternativen način neverjetno napredujejo. Na spletu si strastno delijo informacije. Tega toka ni več mogoče ustaviti.

V vaši viziji sodobnega izobraževalnega sistema ima osrednjo vlogo informacijsko-komunikacijska tehnologija (IKT), toda učitelji in tudi starši so do njene uporabe še vedno zadržani.

Tisti, ki nasprotujejo uporabi IKT pri pouku in izobraževanju nasploh, te tehnologije v resnici ne poznajo. So nekompententni v 3D-svetu in zato ne vedo, o čem govorijo. Pred stoletji se je z branjem knjig dogajalo podobno. Največji nasprotniki knjig so bili tisti, ki niso znali brati. Vedno je nekaj takih, ki ne marajo razvoja. Ne smemo poslušati njih, temveč podpreti tiste, ki gledajo drugače. Sprememba se ne zgodi, če jo vsiljuješ, temveč tako, da podpreš tiste, ki si jo želijo. Takih je ponavadi dvajset odstotkov, drugi sledijo, ko vidijo rezultate. Ljudje ne sledijo spremembam zato, ker si jih ne želijo, temveč zato, ker ne vedo, kako. Dvajset odstotkov angažiranih proti osemdesetim odstotkom drugih je posnetek zdajšnjega stanja. Čez deset let bo razmerje drugačno.

Vaš pogled je zelo izzivalen. Kaj vas je pripeljalo do tega?

Tako lahko govorim, ker nisem več zaposlen v korporaciji [od leta 2003 je samozaposlen, pred tem pa je bil programski inženir in kadrovski menedžer pri Siemensu]. Ko sem delal s kadri, sem spoznal, da ljudi nima smisla pošiljati na obvezne tečaje in da se veliko hitreje in bolje strokovno razvijajo, če pri izbiri dodatnih izobraževanj upoštevajo svoje interese. Direktorji se niso strinjali. Na koncu je veliko ljudi z dobrimi idejami pregorelo in ostalo doma s sindromom izgorelosti. Včasih bi podjetjem svetoval, naj jih ne zaposlijo, danes pa menim, da so med njimi najboljši, ki so ostali brez podpore. Imajo strast in talent, niso ovce, temveč rdeče opice, ki vodijo k napredku. Isto velja tudi za precej tistih, ki opustijo šolanje.