Tiskane izdaje
Enaintridesetletna Jerneja Varšek je zaposlena v podjetju IBM, vendar je to, kar počne, »daleč od sanjske službe«. Duhovno izpolnitev je našla za šivalnim strojem, za katerim preživlja popoldneve in večere. Šival in pletel je ves ženski del družine, po smrti babice je začela tudi ona. Najprej zase po krojih iz Burde, pred približno dvema letoma pa je začela šivati in plesti oblačila in dodatke za malčke. Mamica enomesečne Olivije odkima, da jo je k temu napeljala želja po naraščaju, oblačil za malčke se je lotila predvsem zato, ker jih je laže in hitreje narediti. Spodbudo je dobila na spletni strani Etsy, nekakšni spletni bolšji tržnici z izdelki (ročne) obrti, kjer je kupila prvi kroj in naredila otroški plašček. »Pohopsala« ga je ena od prijateljic, novopečenih mamic, Jerneja pa je dobila ustvarjalni zagon.
Lilalola
Na spletu je registrirala slovensko in mednarodno končnico domene za blagovno znamko Lilalola in na Etsyju naročila našitke z njenim imenom. Fotografije izdelkov je objavila na facebooku in pinterestu in pohvale in povpraševanje so začeli deževati. Odziv jo je presenetil, saj se ji, vajeni svojih kreacij, ni zdelo, da počne kaj tako zelo posebnega.
Razmišljala je, da bi odprla trgovinico na Etsyju – pogovarjala se je že s Slovenci, ki prodajajo na njej – vendar so ji načrte prekrižale prijateljice, ki so ji sproti pobrale vse, kar je naredila. Plaščke, hlačke, oblekice, slinčke, copatke, čeveljce, kapice in odejice je sešila in spletla za darilne pakete sodelavkam, saj je bila v službi »poplava dojenčkov«. Od glave do peta je oblekla tudi svojo Olivijo in ji povrhu sešila plišaste igračke ter žogico in vrtiljak z živalmi iz filca.
Etsy je tudi odlično podporno okolje za prve korake v svet podjetništva. Jerneja je intenzivno pregledovala njegov blog Quit Your Day Job (Daj odpoved) z zgodbami in nasveti ljudi, ki so pustili službo in začeli služiti s prodajo lastnih izdelkov, ter prebira njegovi knjigi z nasveti, kako hobi spremeniti v donosen posel. Razmišlja, da bi začela oblikovati lastne vzorce za blago, kar omogoča spletna stran Spoonflower.
Podjetnik iz Novega mesta ji je ponudil, da bi izdelovala oblačila za njegovo spletno trgovino, vendar je odločitev zaradi nosečnosti zamrznila. »Nimam želje po konfekcijski proizvodnji, ampak bi rada delala po navdihu. Tudi če bi izdelovala po naročilu, bi hotela pri tem imeti besedo.«
Upa, da bo nekega dne lahko živela po načelih iz knjige z naslovom: The Four-Hour Workweek: Escape Nine to Five, Live Anywhere, and Join the New Rich (Štiriurni delovni teden: Rešite se službe od devetih do petih, živite kjer koli in se pridružite novim bogatašem). Vsekakor pa se zaveda, da bo morala prej še nešteto ur preživeti za šivalnim strojem.
Na seminar vsa družina
Števila ljudi, ki so hobi spremenili v posel ali resno razmišljajo o tem, ne razkriva nobena statistika. V poslovnem registru Slovenije namreč ne razlikujejo med tako imenovanim popoldanskim s. p. in navadnim celodnevnim s. p. A nedvomno jih je vse več. Posredno o tem govori naraščanje števila samozaposlenih, izvzemši kmete: konec leta 2000 jih je bilo 50.653, konec lanskega leta deset tisoč več (60.272).
Vsi v hobiju gotovo niso našli sanjskega poklica, ampak je bilo odprtje s. p. strategija preživetja po odpustitvi. Deloma o številu tistih, ki so hobi preoblikovali v posel, govori število ljudi z registrirano osebno dopolnilno dejavnostjo in z dvojnim zavarovanjem, torej tistih, ki so bili zavarovani kot samostojni podjetniki posamezniki in hkrati na podlagi delovnega razmerja ali na podlagi opravljanja samostojne poklicne dejavnosti in hkrati delovnega razmerja. Konec aprila je bilo prvih 771, konec leta 2011 pa 637. Drugih je bilo v istih obdobjih 117 oziroma 123.
V podjetju Data, kjer že dobro leto pripravljajo seminarje z naslovom Zasluži s svojim hobijem ali idejo, so potrdili, da zadnja leta vse več ljudi ne čaka na zaposlitev, ampak razmišljajo o samostojni podjetniški poti. Na seminarjih se je doslej zvrstilo približno 600 udeležencev. »Med njimi so zaposleni, ki se v prostem času ukvarjajo s hobiji, brezposelni, ki ne držijo križem rok, in razmišljajo o samostojni podjetniški poti, upokojenci, ki bi si želeli poleg pokojnine zaslužiti še kakšen evro, študenti, ki končujejo študij in jih zanima, kako bi po njem uresničili svoje poslovne ideje, aktivni podjetniki, ki bi radi pridobili kakšno idejo za širitev obstoječih dejavnosti v svojem podjetju, in posamezniki, ki še nimajo poslovne ideje, pa so jim udeležbo na seminarju priporočali prijatelji in znanci. Zgodi se, da se seminarja udeleži kar vsa družina.«
Udeleženci dobijo informacije o tem, kje na internetu lahko poiščejo zanimive in aktualne podjetniške ideje. Slišijo primere dobrih praks in dobijo navodila, kako idejo, ki jo morda že imajo, preprosto, brezplačno in učinkovito preverijo na družabnih omrežjih. Dobijo informacijo o tem, kdaj je čas, da svojo poslovno priložnost uresničijo z ustanovitvijo podjetja, kje in kako ga lahko oglašujejo in kako lahko tržijo svoje izdelke v spletni trgovini. Uspešni podjetniki se najpogosteje opirajo na inovativne pristope v storitvenih dejavnostih, informacijski tehnologiji in oblikovalskih storitvah, na izdelovanje unikatnih izdelkov in zanimive pristope pri njihovi prodaji, dodajajo v Dati.
Subkultura kot trg
Jurij Lozić zelo dobro razume, da so subkulture potencialni nišni trgi. Iz te teze je industrijski oblikovalec diplomiral, preverjal pa jo je kar z razvojem lastnega izdelka – zložljivega blatnika za kolesa s fiksnim prenosom brez prostega teka, tako imenovanega muslaufe. Naloga mu je bila pisana na kožo, saj se tudi sam prevaža z muslaufom. Prvega si je naredil med študijsko izmenjavo v Milanu, a je ob prvem dežju ugotovil, da se z njim ni najbolj prijetno voziti. Potreboval bi blatnik, vendar na trgu ni bilo nič »dobrega«.
V okviru študijskega predmeta na milanski politehniki ga je iz polipropilena lasersko »urezal« kar sam. Ljudje so ga opazili, ker se je z njim vozil naokoli, in bil jim je všeč. Med letoma 2008 in 2009 je prototip dodeloval in pisal diplomsko nalogo, a vmes so se pojavili konkurenti s podobno idejo. Od izvirne sta mu ostala le še zvijanje blatnika, ki se lahko pospravi na cev pod sedežem, in estetska dodelava. »Nisem bil dovolj hiter, kar močno obžalujem, po drugi strani pa je zdaj izdelek zelo izpiljen, kar ciljni potrošniki opazijo.«
Za proizvodnjo blatnikov se je sprva povezal s podjetjem iz Ljubljane, ki je vmes propadlo, zatem je našel drugega proizvajalca. Njihovo privlačnost je preveril na specializiranem sejmu za muslaufe v Berlinu, kjer je nekaj kosov prodal, veliko zanimanje zanje so pokazali tudi distributerji.
Doslej je z neposrednimi naročili prodal okoli 350 blatnikov, največ v Nemčijo in na Madžarsko, kamor je glas o njih ponesla prijateljica, ki izdeluje kolesarske torbe Blind Chic. Naročila sprejema na spletni strani Musguard, ki je začela delovati marca, distributerjev še ni pridobil, še ta mesec pa bo s pomočjo prijateljev na spletnem omrežju Kickstarter objavil video, v katerem bo izdelek predstavil potencialnim vlagateljem, opozoril na njegove prednosti pred konkurenco, in povedal, za kaj v nadaljevanju potrebuje denar.
»Ne delam si iluzij, da bom živel samo od tega izdelka, odkril sem pravilo, ki ga bom prenesel tudi na druge ideje. Po naravi sem subkulturen človek, zanimajo me hiphoperska, grafitarska in druge sorodne scene, za katere imam nekaj nišnih idej. Res pa je, da so te časovno omejene, saj so stvar trendov, zato je treba v danem trenutku dati vse od sebe, preden je prepozno.«
