Tiskane izdaje
Klavstrofobija je po mojem ena najpogostejših fobij v zahodnem svetu.
Včasih hodi narobe, recimo, ko je treba na morje čez devet gora in devet voda, namesto po krajšnjici skozi tunel, ali pa ko greš v lunaparku namesto na vlak smrti na tisti otročji vrtiljak, ker te na vlaku tako za ziher priklenejo, da ne moreš ven, dokler se tako ne odloči tisti zamaščeni stric v kanotjeri, ki gre rad na cigareto za kiosk, od tam pa izgine neznano kam.
Mene zabavišča plašijo. Njihovo varovanje je tako temeljito, da bi se od njih lahko učili še policisti. Resno. Iz zapora tu pa tam kdo uide, za pobeg z vlakca smrti pa še nisem slišala.
Če vprašate policiste, vam bodo iz izkušenj povedali, da se v zaprtih prostorih neprijetno počuti vsaj vsak drugi Evropejec. Ker se neprijetnim izkušnjam ljudje večinoma izogibamo, tako na naših ulicah vladata relativna red in mir.
Ampak samo zato, ker nočeš v zapor, verjetno še nimaš klavstrofobije. Klavstrofobijo imaš, če zaradi strahu pred zaprtimi prostori zavrneš vabilo v kino, če se v šoli ne moreš zbrati, ker so na oknih v tvojem razredu slučajno rešetke, če je vojna, pa te je bolj kot letalskega bombardiranja strah zaklonišča.
Po mojem. Nimam diplome za te reči, ampak saj klavstrofobija se je že zdavnaj izvila iz rok strokovnjakov in postala ljudska last, tako kot prhljaj in navadni prehlad.
In ljudska modrost pravi, da klavstrofobija pomeni, da se ne maraš voziti z dvigali.
S tem lahko živim. Bombe in neuspeh v šoli, večer doma namesto na dejtu – to je nevarno, hoja po stopnicah pa je dobra tako za postavo kot za srce.
Edino kar pogrešam, so štorije. O tem, kako vedno veš, kdo je bil v liftu pred tabo, ker se to voha.
Zadnjič sem sedela za enim takšnim omizjem, vsak je imel kakšno štorijo o sosedu, ki se ne umiva, o gospe iz tretjega štuka, ki pretirava s parfumom, o familiji iz Irana, ki diši po vprašljivih začimbah. In potem cel blok ugiba, kaj mečejo v lonce, da tako diši.
O takih neumnostih razmišljam, namesto da bi šla v kino; kako se vrata dvigala tako na kratko odprejo, da se zrak nima časa zamenjati. Kako v liftih ni lufta in o konzerviranju prdcev.
Kako je smešno, da se reče, da imaš klavstrofobijo, ko ima pa v resnici ona tebe.
