Apek računa čez palec in primerja neprimerljivo

Regulator ni upošteval zakona. V izračun je združil različno vredne frekvenčne pasove in obdobja veljavnosti.

Objavljeno
21. marec 2013 17.56
Posodobljeno
22. marec 2013 05.00
Slovenija, Ljubljana, 16.September2011, Dvig cen pogovorov. Foto: Igor Zaplatil/Delo
Matjaž Ropret, gospodarstvo
Matjaž Ropret, gospodarstvo

Ljubljana – Agencija za pošto in elektronske komunikacije (Apek) je prejšnji teden morala priznati zmoto pri izračunu cene za podaljšanje licenc za frekvence 900 MHz Telekomu Slovenije in Simobilu. Vendar so vztrajali pri tej ceni, čeprav so jo dan pozneje nekoliko znižali. Podroben pogled v izračun pokaže veliko napak.

Podrobnejši pregled Apekovega izračuna cen uporabe frekvenc 900 Mhz razkrije več nepravilnosti in celo neupoštevanje zakonodaje. Ne samo, da so izračuni ali napačni ali doseženi z uporabo kočljivih metodologij in primerjav, regulator tudi ni opravil javnega posvetovanja, kot mu nalaga 204. člen zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1). Medtem ko 36. člen istega zakona predvideva, da mora Apek oceniti interes za obravnavane radijske frekvence. In ne nazadnje Apek ni pridobil mnenja obeh operaterjev, ki se ju tiče podaljšanje.

Ta sta za podaljšanje zaprosila pod neznanimi pogoji, takoj ko je sredi januarja začel veljati ZEKom-1, čeprav je iz dokumentacije razvidno, da je Apek izračun imel pripravljen že na začetku leta (datiran je na 3. 1. 2013), le javno ga je razkril šele na začetku prejšnjega tedna. Ob vsem tem je regulator zamujal, saj je bilo že dolgo časa jasno, da bo licence treba podaljšati, a so z odločitvijo odlašali do zadnjega.

Metodološke zmote

V osnovi je Apek poskušal ceno izračunati z revalorizacijo 25 milijonov nemških mark, ki sta jih Mobitel in Simobil za 15-letno uporabo – z možnostjo podaljšanja za dvakrat po pet let, ki pa jima jo je zakonodaja pozneje črtala – plačala leta 1998. Ko smo v Delu opozorili, da so revalorizacijo izračunali napačno, so v agenciji to označili za nenamerno napako, v novem izračunu pa so nato naredili pravo revalorizacijo, vendar jo v isti sapi tudi označili za nepomembno, saj je po njihovem mnenju prinesla prenizek znesek.

»Pri metodologiji določitve cen za podaljšanje bi bilo smiselno, da bi Apek sledil prvotnemu plačilu, ga revaloriziral, preračunal na mesec in temu ustrezno določil plačilo za vsakega operaterja posebej. Takšen postopek bi regulator z lahkoto zagovarjal,« meni predsednik sveta za elektronske komunikacije Dušan Caf. Namesto tega se je Apek poskušal opreti na povprečno ceno uporabe frekvenc v evropskih državah. Toda tu je agencija zašla v metodološko nestrokovnost, površnost, primerjanje neprimerljivega in celo v nasprotovanje sami sebi.

Kot prvo je agencija v izračunu povprečja upoštevala tako cene frekvenc 900 MHz kot 800 MHz, pri čemer se podaljšanje nanaša samo na 900 MHz. Cene uporabe teh frekvenc, ki so v uporabi že 20 let in kjer je trg zasičen in ne ponuja novih poslovnih priložnosti, so precej nižje od frekvenc v bolj perspektivnem območju 800 MHz, ki ga je sprostil izklop analogne prizemne televizije. Če bi Apek (po lastni metodologiji) upošteval samo cene v 900-megaherčnem območju, bi bila cena podaljšanja približno pol nižja. V Apeku združevanje frekvenčnih pasov pojasnjujejo: »Gre za povsem primerljiva frekvenčna pasova, s podobnimi propagacijskimi lastnostmi, pri čemer sta oba pasova tehnološko nevtralna.«

Nadalje Apek ni upošteval različnih časovnih obdobij, za katera so bile podeljene frekvence po Evropi – večinoma od 15 do 25 let. V Sloveniji je šlo za podaljšanje za tri leta. In v Apeku so sami poudarjali, da tokratne cene ni mogoče vzeti kot osnovo za ceno na t. i. razpisu big bang, s katerim nameravajo prihodnje leto razdeliti celoten frekvenčni spekter za mobilne komunikacije od leta 2016.

Poleg tega agencija ni upoštevala nobenih posebnosti trgov, Slovenijo je primerjala z Nemčijo, Španijo, Portugalsko, Francijo in tako naprej. Pri tem je poleg obdobij veljavnosti frekvenc zanemarila tudi razvitost in zasičenost trga, BDP in še marsikaj. Po mnenju poznavalcev sta edini primerljivi državi za tak izračun Romunija in Irska, kjer so frekvence podelili za krajše časovno obdobje, cena na prebivalca pa je bila nekajkrat nižja kot v Sloveniji.

In ne nazadnje, Apek pri teh primerjavah ni upošteval paritete kupne moči. »Zato so njegove primerjave neverodostojne in s tem tudi zavajajoče,« poudarja Caf. Hkrati pa je razlika med ceno frekvenc 900 MHz in 1800 MHz nesorazmerno visoka, saj so prve nekajkrat dražje od drugih, medtem ko je po Evropi razlika precej manjša. V Apeku pravijo, da »ključen kriterij za plačilo primerljive cene z evropskimi pomeni dejstvo, da gre za uporabo enake stvari, torej frekvenčnega prostora.« Kar je po našem mnenju podobno, kot če bi trdili, da morata biti ceni enako velikih parcel v Domžalah in v Parizu primerljivi.