Tiskane izdaje
Japonsko združenje proizvajalcev fotografske tehnologije CIPA je v zadnjem poročilu objavilo podatke o prodaji digitalnih fotoaparatov, ki kažejo velik padec prodaje brezzrcalnikov v ZDA in EU. Manjšo prodajo so proizvajalci zaznali v vseh segmentih trga, a se je število prodanih zrcalnorefleksnih (dslr) aparatov zmanjšalo za dobro desetino, brezzrcalnikov pa kar za tretjino - kljub spletni publiciteti in velikim popustom, ki so jih spletni trgovci pripravili za lansko generacijo fotoaparatov.
Za manjšo prodajo brezzrcalnikov so najbolj krivi njihovi proizvajalci, ki po skoraj petih letih še vedno ne znajo prepričljivo odgovoriti na vprašanje, katere uporabnike sploh nagovarjajo s temi napravami. Njihova strategija še najbolj spominja na začetke prodaje malih mestnih avtomobilov (najbolj znan je bil smart), ko so avtomobilska podjetja obljubljala lažje parkiranje (zaradi majhnosti), manjšo porabo in najnovejšo avtomobilsko tehnologijo.
Vendar so bili ti avtomobili zelo dragi - dražji od avtomobilov nižjega ali celo vstopnega srednjega razreda. Kupci so se zato raje odločali za uporabnejše in zmogljivejše »običajne« modele, kar je zavrlo ali celo ustavilo nekatere napredne urbanistične zamisli za zmanjševanje prometa in onesnaženja.
Odločno predragi
Zelo podobna je primerjava med brezzrcalniki in dslr. Ponudniki prvih prepričujejo uporabnike z majhnostjo, priročnostjo in tehnološko zmogljivostjo. Vendar za izdelke zahtevajo tudi »smartovsko« ceno, kar med kupci in prodajalci povzroča precejšnjo uporabniško zadrego. Kupec preprostega avta za družinsko rabo se ne bo odločil za dražjega smarta.
Prav tako ne uporabnik poslovne limuzine, robustnega terenca ali uporabnega večprostorca, ker mu majhen mestni avto kljub zmogljivi elektroniki in sodobnemu motorju ne bo odtehtal normalnega avtomobila.
Zaradi (pre)visoke cene novih naprav ostajajo brezzrcalni kompleti zanimivi predvsem za dve vrsti kupcev. Prvi so fotografi, ki ne morejo ali nočejo imeti velikega fotografskega »avta«, ampak so prisiljeni sprejeti višjo ceno in nekaj tehničnih kompromisov (brezzrcalniki kljub hitremu napredku še vedno zaostajajo za dslr, ki ponujajo več dodatne opreme, so odzivnejši in bolje prilagojeni fotografskemu delu).
Druga skupina so kupci novih elektronskih igrač, ki se s fotografijo ukvarjajo priložnostno in niso občutljivi za ceno. Vendar je takšen trg omejen in se kmalu zasiti - še zlasti če trgovske ponudbe preplavijo starejši modeli, ki so v enem letu izgubili do dve tretjini prvotne cene.
Avtomobilistična izkušnja kaže, da malih avtomobilov ni mogoče uspešno prodajati za »veliko« ceno, dokler imajo kupci cenejše (večje) alternative in majhni izdelki ne pomenijo dovolj pomembnega statusnega simbola, da bi upravičili dražji nakup. Škoda, ki bi jo povzročila zadušitev obetavnega fotografskega trga, sicer ni primerljiva z okoljskimi in družbenimi posledicami prometnih preobremenitev, ki jih povzročajo (pre)veliki avtomobili.
Vendar so bili brezzrcalniki - poleg mobilnikov - edini del fotografskega trga, na katerem so proizvajalci iskali oblikovne, tehnološke in uporabniške inovacije ter v nekaj letih prikazali več novosti kot izdelovalci dslr v zadnjih dveh desetletjih. Če izdelovalci brezzrcalnikov ne bodo znali ohraniti brezzrcalnega trga in ponujati alternative dslr, se bo zmanjšala tudi potreba po inovacijah. In z njimi potrošniška izbira.
