Tiskane izdaje
Ljubljana – Direktiva o shranjevanju podatkov iz leta 2006 ni skladna z načeli, zapisanimi v listino Evropske unije o temeljnih pravicah, ugotavlja evropski pravobranilec. Mnenja pravobranilcev sicer niso zavezujoča, a jih evropska oblast navadno upošteva.
Pedro Cruz Villalón, eden od devetih evropskih pravobranilcev, ki deluje na Sodišču Evropske unije, je v posebnem mnenju zapisal, da evropska direktiva o shranjevanju podatkov o spletnih komunikacijah ni združljiva z listino Evropske unije o temeljnih pravicah.
Evropska unija je direktivo o shranjevanju podatkov sprejela leta 2006, od telekomunikacijskih družb pa zahteva, da podatke – odvisno od njihove narave – hrani od šestih mesecev do dveh let.
Pravobranilec je zapisal, da »obstaja veliko tveganje, da se bodo hranjeni podatki uporabili za nezakonite namene, ki bi lahko posegali v zasebnost ali bili, širše, goljufivi ali celo zlonamerni. Podatkov namreč ne hranijo javni organi sami niti niso pod njihovim neposrednim nadzorom, ampak jih hranijo ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev.«
Finese v drobnem tisku
Čeprav se zdi, da je stališče evropskega pravobranilca zelo podobno stališčem skupine več kot petsto pisateljev, ki so 10. decembra s posebno peticijo zahtevali uveljavitev standardov varovanja človekovih pravic v svetu elektronskih komunikacij, v drobnem tisku so tudi finese, ki ne omogočajo sklepa, da imajo zahteve javnosti že svoje učinke.
Pravobranilec Pedro Cruz Villalón namreč meni, da so končni cilji direktive o shranjevanju podatkov povsem legitimni – gre za orodje, ki naj bi bilo v pomoč pri pregonu hudih kaznivih dejanj. Le nekatere bolj ali manj tehnične nianse v direktivi po njegovem mnenju niso primerne, prav tako pa direktiva premalo upošteva načelo sorazmernosti.
Direktiva o shranjevanju podatkov je tudi del slovenskega pravnega reda, vendar informacijska pooblaščenka slovenske predpise spodbija na ustavnem sodišču.
