Tiskane izdaje
Ko sem moral pred dobrim letom po nekaj dneh vrniti preizkusni sonyjev fotoaparat rx100, sem se znašel v resni skušnjavi. Nikoli nisem med prvimi kupci novih elektronskih naprav, še zlasti če so drage in nepreizkušene. Rx100 je bil natanko to: najnovejši, popolnoma nepreizkušen in najdražji žepnik na trgu, za katerega so prodajalci zahtevali več kot za vstopni dslr z objektivom (približno 650 evrov). A se kljub temu nisem mogel upreti nakupu.
Zakaj? Ker tako zmogljivega fotoaparata še nikoli nisem imel v žepu, saj edini primerljivi canon g1x pač ni imel žepnih mer. Tipalo je bilo enako veliko kot pri nikonu 1 (en palec) in precej večje kot pri canonovi seriji g, panasonicih lx ali olympusih xz. Nanj so inženirji stlačili malce pretiranih dvajset milijonov pik, a je bila kakovost posnetkov tudi pri višjih nastavitvah iso presenetljivo malo šumeča. Proženje je bilo neslišno, objektiv se je zdel obetaven (oster in svetlobno močan pri široki goriščnici) in po prvi uporabi nisem opazil večjih pomanjkljivosti.
Te so se začele razkrivati šele pozneje, ko me je rx100 nekaj mesecev spremljal na izletih, konferencah, potovanjih, koncertih in službenih poteh.
Najprej me je zmotilo, da pri Sonyju še vedno niso izpopolnili stiskanja v zapis jpeg, saj sem moral ves čas uporabljati raw, če sem hotel vsaj približno izrabiti tipalo (jpegi so bili za moj okus slabši kot pri tekmecih). Fotoaparat je imel v svetlih delih zelo malo rezerve (hitro je prišlo do „klipinga"), kar je avtomatika reševala s podosvetljevanjem za vsaj pol zaslonke. Objektiv je pri 28 mm kar močno popačil robove, zato so algoritmi za odpravljanje optičnih napak nenaravno raztegnili obraze, če sem portrete kadriral preblizu robu fotografije. Po približno šestih mesecih so na vzdrževalnem servisu očistili tipalo, kjer se je nabralo nekaj prahu - kar je nenavadno za fotoaparat s fiksno pritrjenim objektivom. Na soncu pa sem večkrat pogrešal kukalo, ker med zajemanjem poletnih ali smučarskih posnetkov na zaslonu skoraj nisem videl motiva.
Vendar sem bil namenoma pikolovski, saj je naprava večino časa potrjevala dobre prve vtise.
Razvijalci so v rx100 vgradili elektroniko iz zmogljivejših modelov alpha in nex, zato je bil fotoaparat izjemno odziven - od samodejnega ostrenja do hitrega zapisovanja rawov. Po enem letu intenzivne rabe se je na izpostavljenih delih (robovih) malce „obrusila" črna barva, a mehanizem objektiva in tipke niso kazali obrabe ali razmajanosti.
Posnetki iz rawov so bili tehnično impresivni, ostri (razen v skrajnih robovih) in z veliko podrobnostmi, če svetloba ni bila najboljša, saj je rx100 prekašal neposredne tekmece za približno dve zaslonki (denimo canon g15). Navdušen sem bil tudi nad videoposnetki. Kodeki so bili enaki kot pri nexih (polni hd v 50p) in optični umirjevalnik je dobro skrbel za nestreseno sliko.
Tudi za zahtevne projekte
Pri naštevanju tehničnih lastnosti sem se zadržal zato, ker so precej vplivale na fotografske rezultate. Čeprav sem še vedno navdušen nad revolucionarnim panasonicom lx3, ki je opravljal žepniške naloge pred nakupom rx100, sem se šele s sonyjem upal lotiti tudi zahtevnejših fotografskih projektov. Z nekaj izkušnjami sem se naučil zajeti tako dobre datoteke, da nisem med obdelavo nikoli pomislil, kaj bi šele posnel s „pravim" fotoaparatom - kar se mi je včasih zgodilo z lx3 zaradi šuma in slabše dinamike. Vse napake sem moral pripisati sebi, napačni osvetlitvi ali nepozornosti, ker sem spregledal predolg osvetlitveni čas.
Na poti po Rusiji sem v praksi preizkusil še eno veliko prednost naprednih žepnikov: njihovo neopaznost. Brez posebne novinarske akreditacije ne bi z dslr prišel niti mimo prve letališke kontrole - še zlasti ne v glavnem mestu Čečenije, Groznem. Z večjim in opaznejšim fotoaparatom bi zelo težko ujel kak motiv, preden bi me zaslišal kak predstavnik policije, vojske ali posebnih enot, ki so bili v vsakem trenutku v vidnem polju. V mošejah, mavzolejih in tudi javnih prostorih bi bilo fotografiranje z nežepnikom ali snemanje s kamero skoraj nemogoče, zelo sem bil hvaležen tudi za neslišen zaklop.
Zato sem večino filmov in posnetkov Groznega ujel z malim sonyjem. Z njim sem posnel tudi nekaj domačih novinarskih prispevkov, denimo gradiva za kratek film o trirazsežnem tiskanju, ker z mano ni bilo snemalca.
Ko je Sony pred nekaj meseci predstavil njegovega naslednika (mk2) z nekaj manjšimi izboljšavami in še sto evrov višjo ceno, sem svojega rx100 preračunljivo prodal, preden mu je zaradi hitrega menjalnega cikla preveč padla cena. Za majhno doplačilo sem ga zamenjal z rabljenim nexom 5r skupaj z elektronskim iskalom in palačinkastim objektivom, saj mi trenutno bolj ustreza delo z dvema nexoma.
Stari rx100 je mogoče danes kupiti že za manj kot 500 evrov (novega), kar je odličen nakup za vsakega fotografa, ki zna izrabiti tako zmogljivega žepnika. Ko se bo enako pocenila tudi druga generacija, pa se bom zagotovo spet znašel v potrošniški skušnjavi.
