Kako se popotni žepnik primerja z DSLR aparatom?

Ugotavljali smo razlike med različnimi tipi fotoaparatov z dolgimi zumi. Prednosti velih tipal so, vendar ne v vseh razmerah.

Objavljeno
02. avgust 2013 16.07
Matjaž Ropret, Infoteh
Matjaž Ropret, Infoteh
Popotni žepniki z dolgim zumom so prevzeli vlogo najbolj priljubljenih fotoaparatov. Obenem se, zlasti v Sloveniji, še vedno zelo dobro prodajajo zrcalnorefleksni modeli, koga premamijo celo brezzrcalniki. Kakšne so torej prednosti, če na tak aparat namestimo objektiv tipa vse v enem z razponom od širokega kota do precejšnjega teleobmočja? Izvedli smo primerjavo in spodaj so naše ugotovitve.

Zbrali smo štiri fotoaparate. Canonov žepnik sx280 ima objektiv z 20-kratnim zumom (preračunano 25-500 mm) in tipalo običajne velikosti (1/2,3") za tovrstne aparate. Med četverico je bil daleč najcenejši (okoli 260 evrov), najmanjši in edini, ki ga je res mogoče vtakniti v žep in z njim hoditi naokrog, ne da bi se ga zavedal. K temu prispeva tudi zgolj 233 g teže.

Na drugem koncu je bil prav tako Canonov zrcalnorefleksni aparat 100d, ki je sicer trenutno najmanjši svoje sorte med vso konkurenco, vendar kljub vsemu opazno največji in z nekaj več kot 400 grami najtežji. Ko k temu prištejemo še dobrega pol kilograma, kolikor je prispeval objektiv 18-200 mm (preračunano 29-320), je skupna teža okrog kilograma, cena pa preseže tisočaka.

Brezzrcalni svet sta zastopala nikon 1 j3 in panasonic gf3, oba z objektivoma, ki pokrivata goriščnici med 28 in 280 mm (preračunano na 35-milimetrski svet). Nikon je manjši in lažji, skupaj z objektivom ga je za pol kilograma, medtem ko komplet s panasonicom tehta približno tri četrt kilograma. Nista bistveno cenejša od 100d s popotnim zumom.

Prednosti velikih so, a ne vedno

Zrcalnorefleksni canon ima tipalo vrste aps-c, tipali obeh brezzrcalnikov pa sta po velikosti ravno v sredi med žepnikom in zrcalnorefleksnim (glej grafiko). Pri čemer je panasonicovo nekoliko večje, ima pa ta aparat (ki ni več v prodaji) najmanj megapik, zgolj 12, enako kot žepni canon, medtem ko jih ima nikon 14 in večji canon 18. Seveda obstajajo tudi aparati z neizmenljivimi objektivi, ki imajo še bistveno daljši zum, celo 60-kratni, vendar so po velikosti in teži že primerljivi z Nikonovim predstavnikom.

Tokrat smo predvsem hoteli ugotoviti, ali se pravi žepnik lahko kosa z aparati, ki jih je treba naokrog prenašati v torbici. Domneva se, da ti aparati z večjimi tipali zajemajo bolj kakovostne fotografije, več podrobnosti in več svetlobe, da omogočajo več ročnih nastavitev, so hitrejši in imajo naprednejše avtofokusne sisteme, zaradi česar naj bi se bolje obnesli v zahtevnejših razmerah ali pri bolj nenavadnih motivih. In seveda ponujajo možnost igranja z globinsko neostrino, kar pa ni bil predmet tokratnega preizkusa, saj smo se res osredotočili samo na kakovost fotografij pri uporabi zuma v običajnih razmerah. To pomeni predvsem pri dnevni svetlobi - na plaži, sprehodu in podobno - in kakšen posnetek v bolj temačnem okolju.

Splošna ugotovitev je morda presenetljiva, vendar smo jo potihoma pričakovali, glede na opažanja pri naših fotografskih preizkusih v zadnjih letih. Žepni aparat je namreč pri večini opravil povsem konkurenčen preostalim trem, na papirju bolj zmogljivim. Tem hitro zmanjka zuma, z večjim tipalom in nekoliko lepšimi podrobnostmi, ki jih izrišejo nekaj večje točke na teh tipalih, pa se ob digitalnem povečevanju kvečjemu približajo temu, kar je zajel žepnik.

Primere lahko vidite na fotografijah. Ladja, ki smo jo z žepnikom optično približali precej bolj kot z zrcalnorefleksnim aparatom, je na obeh izrezih približno enako »dobra«, med podrobnostmi na eni in drugi fotografiji ni bistvenih razlik. To pomeni, da pri večjih aparatih dejansko dobimo toliko detajlov, da si lahko privoščimo še kasnejše izreze, medtem ko mora pri manjših za to poskrbeti optika.

Slaba svetloba pokaže razlike

Toda pod črto so fotografije, ki jih je v dobri svetlobi zajel žepnik, povsem dovolj dobre za ogled na računalniškem monitorju ali velikem ploskem televizorju, prav tako za povečave normalne velikosti (10 x 15, 13 x 18 cm in tudi večje). Brezzrcalnika sta bila pričakovano nekje vmes, bistvene prednosti pred žepnikom nista pokazala, hkrati tudi nista usodno zaostajala za dslr-jem. Med njima pa sploh pravzaprav ni bilo razlik.

Opazi se sicer, da aparati z večjimi tipali »izpljunejo« fotografije z večjo dinamiko, barvna lestvica je širša, kontrasti bolj poudarjeni, na nebu se denimo vidijo oblaki, ne zgolj modrina, in podobno. Vendar se je tudi pri žepnikih mogoče igrati s funkcijo hdr, ki zajame več fotografij zaporedoma in jih združi v eno z večjim dinamičnim razponom.

Bolj opazne so razlike v slabi svetlobi. Takrat žepniku hitro zmanjka sape. Tudi če majhno tipalo in objektiv še omogočata dovolj kratke čase za nestreseno fotografijo, se v njej hitro pojavi šum, detajli so precej manj izraziti in fotografija je lahko temnejša. Ali pa mora aparat tako dvigniti občutljivost tipala (iso), da je splošna kvaliteta fotografije že zelo slaba. V takih razmerah se že brezzrcalni aparati obnesejo bistveno bolje, zrcalnorefleksni pa so vsaj še za pol stopnje spredaj.

In tu pride do izraza še ena velika prednost aparatov z večjimi tipali in več funkcijami. Omogočajo namreč zajemanje surovih posnetkov (raw), iz katerih lahko med poznejšo obdelavo na računalniku potegnemo še precej več, kot ponavadi v datoteko jpg zapiše sam aparat. Še zlasti iz senc se da izvleči marsikaj, prav tako odpraviti kakšen presvetljen del fotografije. Zapis raw sicer omogočajo tudi nekateri žepniki, vendar je po naših izkušnjah prag neizkoriščenega potenciala precej nižji. Tu se ob povečevanju osvetlitve tako hitro pojavi toliko šuma, da fotografija postane le še pogojno uporabna.

Za nestresno popotniško fotografiranje z aparatom, ki ne bo obremenil ne vaše denarnice ne hrbta, je žepnik z dolgim zumom odlična izbira. Zrcalnorefleksni aparat priporočamo, če si želite več ročnih nastavitev, večjo kakovost v temnih razmerah in boste fotografije pogosteje tiskali. Za brezzrcalnik s popotnim objektivom pa morate imeti zelo dober razlog, zakaj bi privarčevali nekaj dekagramov ter kak kubični decimeter ter se za nič manjšo ceno odrekli večjim zmogljivostim dslr-ja.


Primerjave v polni razločljivosti si lahko ogledate tukaj.