Tiskane izdaje
Dolgo je veljalo, da so tisti »pravi« fotoaparati zrcalnorefleksni. Kdor je hotel nekaj več od običajnega žepnega aparata, je kupil izdelek s prizmo in izmenljivimi objektivi. Pa je to še vedno najboljša izbira za ljubiteljskega fotografa, ki hoče boljše orodje in ima na voljo 500 evrov za začetno investicijo.
Za takšen proračun je izbire kar veliko. Že precej niže po cenovni lestvici se začnejo naprednejši žepni modeli in kompaktni aparati z dolgimi zumi, ki pa smo jih prihranili za ločen preizkus. Tokrat smo se osredotočili na sistemske fotoaparate. Torej na take z izmenljivimi objektivi, s katerimi lahko sčasoma sestavimo celoten sistem ohišij in objektivov.
V osnovnem kompletu za našo mejno ceno petih stotakov je večinoma en osnovni zum, ki po navadi pokriva goriščnico od (preračunanih) 28 do 82 milimetrov ali nekaj podobnega in ponuja maksimalno vrednost zaslonke v razponu med 3,5 in 5,6. Med preizkušenimi kompleti se je znašel le en tak, ki je imel dva objektiva, poleg osnovnega še telezum, ki pokriva razpon od 75 do 345 milimetrov. Vendar je konkretni paket že razprodan in proizvajalec bo verjetno za enak denar ponudil kaj drugega.
Tradicionalno proti sodobnemu
Tokrat smo preizkusili samo dva zrcalnorefleksna aparata, saj nanje resno stavita le še fotografska tradicionalista Canon in Nikon (v paru ju mnogi označujejo s skovanko CaNikon). To sva bila vstopna modela obeh proizvajalcev, Canonov novi 1200d, ki sicer nekoliko presega našo mejno ceno, vendar verjetno ne bo dolgo tako, in Nikonov d3200, sicer izdelek prejšnje generacije, ki pa je še v prodaji kot nekoliko cenejša alternativa novemu d3330. Taki aparati še vedno dominirajo v prodajnih številkah. Kupcem namreč ne proizvajalcem ne prodajalcem še ni uspelo približati brezzrcalnih modelov in jih navdušiti zanje.
Ta segment fotoaparatov se je v zadnjih letih zelo razmahnil, toda večjih prodajnih uspehov še ni dosegel. Proizvajalci pa na srečo ne obupavajo in v zadnjih mesecih vidimo tudi nekaj dobrodošle in prepotrebne cenovne streznitve. Kupci namreč pričakujejo, da so taki izdelki cenejši od aparatov dslr ali da kompleti vsaj ponujajo boljšo vrednost za podoben denar.
Bistvo teh aparatov je v tem, da nimajo več zrcala in prizme, prek katere se slika s tipala prenaša v (optično) kukalo. Tu gre slika neposredno na zaslon, kukalo oziroma iskalo pa je elektronsko, vendar ga noben od aparatov v naši cenovni kategoriji nima. Ker ni prizme, je ohišje nižje in manjše, zato pa tudi lažje. Nekaj manjši so lahko tudi objektivi, saj je razdalja med tipalom in lečami krajša. Nekateri modeli imajo enako veliko tipalo kot vstopni aparati dslr, drugi proizvajalci pa poskušajo s še manjšimi tipalo dodatno zmanjšati velikost aparatov in jih tako dodatno približati žepnim modelom in jih zato napraviti bolj atraktivne predvsem za fotografiranje na izletih in potovanjih.
Zbrali smo skoraj celotno plejado brezzrcalnih sistemov, ki imajo svoje predstavnike v najnižjem cenovnem razredu. Nikonov j3 je predstavljal sistem nikon 1, ki ima od vseh na preizkusu najmanjše tipalo (velikosti enega palca) in je zato tudi z naskokom najmanjši. Olympus e-pm2 je bil predstavnik sistema mikro štiri tretjine (m4/3), Panasonicovega modela iz istega sistema žal nismo dobili pravočasno. Tipalo v tem sistemu je nekoliko večje kot pri nikonu 1.
Ostali aparati pa imajo tipala velikosti aps-c, tako kot aparati dslr. Sony je prispeval aparat a5000, ki ima bajonet za objektive e-mount, tako kot aparati nex, kot se je ta linija imenovala prej. Fujijev model x-a1 (sistem x) je bil edini, ki je v kompletu imel dva objektiva, med predstavniki brezzrcalnih aparatov aps-c pa je bil še Samsungov nx300. Samsung je pred kratkim predstavil tudi nov sistem nx mini z enako velikim tipalom (vendar drugačnim bajonetom za objektive) kot nikon 1, vendar ga tokrat še nismo imeli priložnosti preizkusiti. Izpustili pa smo tudi Canonovega eos-m, ki po dveh letih od predstavitve še ni dobil naslednika, in Pentaxove brezzrcalnike.
Razlike seveda niso samo v velikosti. Tudi samo obnašanje aparatov in ravnanje z njimi je precej drugačno. Zrcalnorefleksni modeli še ohranjajo določene prednosti, toda brezzrcalni so zaostanek marsikje že skoraj povsem izničili ali celo toliko napredovali, da so za določene načine in namene uporabe dejansko privlačnejši. Kakšne so torej ugotovitve našega primerjalnega preizkusa?
Zrcalnorefleksni aparati
Nakup fotoaparata dslr z napisom Canon ali Nikon je vedno veljal za zanesljivo izbiro. Ti blagovni znamki uporabljajo poklicni fotografi, tudi številni laiki vedno, da gre za »resne« fotoaparate, s katerimi lahko naredimo zares »dobre fotografije«.
Kako resnična je ta modrost?
Oba preizkusna modela − nikon d3200 in canon 1200d − sta v resnici čisto spodobna fotoaparata, s katerima je mogoče narediti dobro fotografijo. Nanju lahko priključimo vso dodatno opremo in objektive obeh proizvajalcev. Med preizkusnimi modeli edina ponujata iskalo, kar je zelo dragoceno pri resnejšem delu, še zlasti na močni svetlobi. Sta hitra in odzivna, baterije med preizkušanjem nismo izpraznili niti do polovice, tehnična kakovost posnetkov je bila pri nikonu med boljšimi na preizkusu. Vendar imava do današnjih vstopnih dslr kljub temu nekaj pomislekov.
Canon in Nikon sta morala za nizko ceno obeh vstopnih modelov marsikaj žrtvovati. Fotoaparata sta precej plastična − tudi v primerjavi z nekdanjimi vstopnimi modeli. Osnovna objektiva slabo izrabita tipalo, saj je bil zlasti canonov 18-55 med slabšimi na preizkusu. Poleg tega sva bila med fotografiranjem ves čas malce obremenjena z vtisi, ki so jih med preteklimi preizkusi pustili dslr srednjega ali višjega razreda.
Ti ponujajo zares hitro ostrenje, veliko avtofokusnih točk, hitrejše zaporedno proženje, natančnejše merjenje svetlobe in boljši video, kar je zelo pomembno, če fotografija postane malce resnejši hobi ali celo poklic. Oba vstopna modela v praksi preprosto nista dovolj zmogljiva za takšne naloge in jih bo zahtevnejši uporabnik težko obdržal, ko bo potreboval nekaj boljšega − niti kot rezervno ohišje.
Največje razlike so bile opazne pri zajemu videa, saj je bilo samodejno ostrenje med snemanjem filma v primerjavi z zmogljivejšimi dslr ali brezzrcalniki izjemno počasno. Canon je v »živem predogledu« potreboval tudi po več sekund, preden je našel motiv. Nikon je bil malce boljši, a je kljub temu močno zaostal za najpočasnejšim brezzrcalnikom na preizkusu.
Zato se zdi, da čaka vstopne dslr zelo podobna usoda kot preproste digitalne žepnike, ki jih hitro izrivajo fotoaparati na pametnih mobilnikih. Edine prednosti d3200 in 1200d sta bili optično iskalo, daljša avtonomija in klasično upravljanje z boljšim oprijemom, kar utegne ustrezati nekaterim uporabnikom z večjimi rokami. Vendar so se proizvajalci brezzrcalnikov z letošnjo generacijo že tako približali dslr srednjega razreda, da so v bistveno manjšem in lažjem fotografskem paketu ponudili enako ali več.
Brezzrcalni aparatiPo nekaj generacijah teh izdelkov že lahko rečemo, da nimajo več hudih pomanjkljivosti, ostale so le še drobne napake. Predvsem nas je presenetila hitrost brezzrcalnikov. Tako sama hitrost delovanja kot ostrenje in možnost zajemanja zaporednih posnetkov. Morda dslr-ji še vedno ostrijo hitreje in bolj natančno, toda to se pokaže pri resnem fotografskem delu, ki mu tokratni fotoaparati tako ali tako niso namenjeni, ne pa pri ljubiteljskem pritiskanju na sprožilec. Tudi natančnost in zanesljivost samodejnega ostrenja sta zelo napredovali.
Fotografskih možnost je v glavnem veliko, pri vseh so pokrite vse najbolj standardne možnosti − časovna, zaslonska in programska avtomatika (načini A, S in P) −, le da nimajo vsi aparati tega na namenskem koleščku, ampak je treba v izbirnike, denimo pri nikonu j3 in sonyju a5000. Vsi ponujajo tudi »scenske« in »kreativne« načine in seveda standardni samodejni način, ki ponavadi deluje v redu, ima pa tudi pri teh aparatih navado preveč odpirati zaslonko v zelo dobri svetlobi.
Upravljanje teh aparatov, z izjemo fujija, je nekoliko bolj podobno žepnikom kot resnim fotografskim orodjem. Nasploh proizvajalci uporabnike skoraj silijo v uporabo samodejnega in scenskih načinov, saj želijo te aparate pozicionirati kot nezapletene, s katerimi je veselje fotografirati. Vendar pa omogočajo veliko več. Vsi brezzrcalni modeli tudi ponujajo zajem surovih posnetkov (raw), iz njih pa se da ponavadi izvleči marsikaj, kar se z obdelavo z algoritmi jpg že izgubi.
Zajem videa morda ni velika prednost pred naprednimi žepniki, ki so na tem področju zelo dobri, ima pa večina brezzrcalnih modelov kakšno možnost več. Denimo zajemanje progresivnega, ne samo prepletenega videa, dodatne kodeke, več sličic na sekundo, kar omogoča počasne posnetke in podobno. Predvsem pa so za video boljši od zrcalnorefleksnih aparatov, ki se pri tovrstnih nalogah niso izkazali. Tudi premičen zaslon, že kar standardna oprema brezzrcalnih modelov, pri snemanju videa lahko pride prav.
Brezzrcalniki kljub vsem naštetim vrlinam še niso brez minusov. Še posebej v tem cenovnem razredu. V njem ni aparata, ki bi ponujal (elektronsko) iskalo. Pri olympusu ga je mogoče dokupiti, medtem ko drugi aparati sploh ne ponujajo možnosti njegove namestitve. Tudi priključek za bliskavico imata poleg olympusa le še fuji in samsung, nikon in sony pa sta brez njega. Brezzrcalniki niso namenjeni priključevanju razne dodatne opreme − bliskavic, držal, mikrofonov, daljinskih prožil.
Trajanje baterije je še ena pomanjkljivost, saj je to (zaradi velikosti) bistveno krajše kot pri aparatih dslr. Na kaj več kot dva dneva resne uporabe je težko računati. Navsezadnje pa je tu še hitro izgubljanje vrednosti. Kar je odlično za kupce novih aparatov, ki zlahka najdejo lanski model za zelo ugodno ceno, je nočna mora za lastnike, ki bi se radi znebili starega aparata in si privoščili novega. Ne samo da za rabljene brezzrcalnike v Sloveniji skoraj ni zanimanja, tudi v tujini so njihove cene precej nizke.
Kateri brezzrcalni sistem?
Kakšne pa so razlike med posameznimi sistemi in njihovimi konkretnimi predstavniki? Po kvaliteti fotografij vsi bistveno prekašajo vse, kar lahko ponudijo žepniki, tudi tisti zmogljivejši, ki se zelo približajo naši cenovni meji. V zapisih raw je še ogromno rezerve v senčnih delih, pa tudi kakšen preosvetljen motiv se da rešiti. Glede tega pričakovano najmanj ponuja nikon 1 in tudi sicer je njegov dinamični razpon zaradi manjšega tipala nekoliko omejen. Tudi upravljanje modela j3 je najbolj podobno izdelku zabavne elektronike, je pa aparat zavidljivo hiter. Izbira objektivov za sistem nikon 1 ni posebej široka, toda pokriva vsa glavna področja, tako da je mogoče sestaviti prijeten in uporaben komplet s širokim razponom, ki gre še vedno v majhno torbo. Glede na zmogljvosti in razmerja na trgu pa absolutno odsvetujemo, da za tovrstni aparat − na voljo je že novi j4 − plačate več kot 350 evrov. Trenutno je mogoče j3 dobiti za 270 evrov, kar pa nikakor ni slab nakup.
Sistem m4/3 ima še vedno največjo izbiro objektivov, saj jih zanj poleg Olympusa in Panasonica razvijajo še Sigma, Samyang in podobni nišni proizvajalci. Preizkušeni olympus e-pm2 se je izkazal z dobro uravnoteženostjo, veliko fotografskimi funkcionalnostmi in kvalitetno obdelavo signala s tipala. Manjša velikost tipala se v praksi začne kazati šele pri občutljivostih nad iso 1600, pri videu pa je Olympus še vedno korak za najboljšimi, saj posnetki preprosto izgledajo manj kvalitetni, bolj stisnjeni. Največja težava aparatov iz sistema m4/3 − na samo olympusov, tudi panasonicov − je cena. Trenutno se e-pm2 z objektivom prodaja za 440 evrov, kar je glede na omejitve tipala nekonkurenčno z vsemi tremi predstavniki sistemov s tipali aps-c.
Med temi je med preizkušanjem kazalo, da največ za vloženi denar ponuja Fujijev komplet aparata x-a1 in dveh objektivov za natanko 500 evrov. Žal ga ni več mogoče dobiti, vendar pa tudi komplet z enim objektivom za 50 evrov manj ni dobra izbira. Morda pa bo Fuji še pred poletjem še dodatno znižal ceno modela x-m1, ki se od x-a1 razlikuje predvsem po naprednejšem tipalu. Toda že preizkušeni fuji je fotografsko impresiven. Fotografije imajo veliko dinamike in podrobnosti ter malo šuma v slabi svetlobi. Sam aparat pa je glede upravljanja najbolj klasično »fotografski«. Žal so razvijalci zanemarili video, zato ga priporočamo predvsem zagrizenim fotografom. Še posebej ker je Fuji v zadnjem času sestavil lep nabor optično odličnih in ne predragih objektivov, s katerimi lahko nadgradite začetni komplet.
Pri Sonyju je bila prav skromna izbira objektivov dolgo največja zamera fotografskih navdušencev glede sistema nex. Japonski proizvajalec je zdaj to oznako opustil in vse aparate z izmenljivimi objektivi združil v družino alpha, modeli pa imajo pred številčno oznako predpono a, občasno pa tudi ilce. Objektivov je zdaj več, žal pa le malo cenovno dostopnih. Model a5000 je zamenjava za model nex 3n, ki mu je tudi po obliki zelo podoben, v praksi pa je aparat bolj zmogljiv in le malo okrnjen v primerjavi s prejšnjima nex 5r in 5t. Fotografsko se kosa s fujijem, je pa njegov palačinkast osnovni zum optično slabši, z več popačenji. Sonyji snemajo tudi kvaliteten video in glede na ceno kompleta, ki je že kmalu po začetku prodaje padla na 400 evrov, je to kljub nekaterim pomanjkljivostim (odsotnost nastavka za bliskavico, še vedno preveč izletov v izbirnike za določene nastavitve) eden boljših fotografskih nakupov.
Podobno velja tudi za samsunga nx300. Ta je sicer za približno 55 evrov dražji, vendar skoraj v ničemer ne zaostaja za a5000. Samsung je v zadnji generaciji dramatično izboljšal hitrost ostrenja in izboljšal algoritme za obdelavo signala s tipala. Nx300 ponuja tudi priključek za bliskavico − osnovna je že priložena −, njegov objektiv pa je konkretnejši od Sonyjevega in ima zelo uporabno tipko za priklic hitrih nastavitev. Glede na to, da korejsko podjetje ponuja pametne telefone z zelo dobrim zajemom videa, ni presenetljivo, da se na tem področju dobro izkažejo tudi brezzrcalniki nx.
Prihodnost bi morala biti elegantnejša
Tokratni preizkus je še utrdil naše prepričanje, da so brezzrcalniki prihodnost sistemskih fotoaparatov. Izkazali so se v skoraj vseh nalogah in razkrili bistveno manj slabosti od poceni dslrjev. Vendar pa smo ugotovili tudi, da je ravno nakup okrog naše vnaprej določene cene petih evrskih stotakov najmanj smiseln, razen če komplet vsebuje vsaj dva objektiva. Novejši modeli v akcijskih ponudbah in tisti iz prejšnje generacije v razprodajah hitro padejo na 400 evrov ali manj, zato se izplača prečesati kataloge in spletne trgovine.
Poleg tega so padle tudi cene zmogljivejših brezzrcalnikov, saj je za 700 ali 800 evrov že mogoče dobiti fotoaparat (samo ohišje tudi za 600 evrov ali manj), ki se lahko kosa z zrcalnorefleksnimi iz višjih cenovnih razredov.
