Matjaž Ropret, Infoteh
V svetu mobilne telefonije je 4G že nekaj časa čarobna beseda. Toda, kaj v resnici pomeni? Kaj prinaša četrta generacija tehnologije in kdaj jo lahko pričakujemo?
Pred komaj dobrim desetletjem je tretja generacija (UMTS) štartala s hitrojo prenosa podatkov 384 Kb/s in prvih pet let se tehnologija ni prijela. Tako zaradi tehničnih omejitev, kot zaradi pomanjkanja ustrezne opreme (telefonov) in ker je v resnici nihče ni rabil. Toda nova generacija pametnih mobilnikov, začenši z iphonom, je vse skupaj korenito spremenila, pričakovanja in potrebe uporabnikov so se eksponentno povečala in hitro so se izkazale vse slabosti tretje generacije. Z različnimi tehničnimi rešitvami in nadgradnjami (HSPA+) so jo uspeli pripeljati do današnjega stanja, ko operaterji (teoretično) lahko ponujajo hitrost 42 gigabitov na sekundo proti uporabniku in 11 gigabitov od uporabnika v omrežje. Dejanske hitrosti so nekoliko nižje, kot so potrdili tudi naši testi, a za zdaj še vedno večinoma zadostujejo za vse namene uporabe mobilnih naprav. Toda težave so drugod. To hitrost si potencialno deli več deset (ali sto) uporabnikov in dostopni časi so predolgi, saj uporabniki niso več navajeni, kaj šele pripravljeni čakati po več sekund, da se stran začne nalagati ali video predvajati.
Dvakratna hitrost in nekajkrat krajši ping
Četrta generacija mobilne tehnologije se od prejšnjih razlikuje predvsem po tem, da je zasnovana povsem z mislimi na prenos podatkov. Vse tri prejšnje – NMT, GSM in UMTS – so bile v svojem bistvu tehnologije za prenos zvoka, torej za telefonijo. Pri LTE pa bo telefonija le ena od storitev prek internetnega protokola, podobno kot že poznani VoIP na fiksnih omrežjih. Le da bo pri LTE »integriran« v same tehnične specifikacije tehnologije. Prav zaradi te integracije zvoka je končna različica specifikacij tudi nekoliko zamujala.
LTE ima prav zaradi svoje zasnove nekaj očitnih prednosti. Pri njem so v jedru tehnologije rešitve, ki so jih pri prejšnji generaciji dodali šele kasneje (in tako prišli do HSPA+). Ena od teh je rešitev MIMO (multiple in, multiple out), ki pomeni, da ima vsak sprejemnik in vsak oddajnik več anten, s čimer se drastično poveča hitrost prenosa podatkov po istem frekvenčnem območju. Poleg tega nova generacija bolje izkorišča povečevanje frekvenčnih pasov. Če ima operater na voljo frekvenčni pas, širok 20 MHz, je lahko hitrost prenosa podatkov dvakrat višja kot pri 10 MHz pasu.
Vse tehnološke značilnosti nove tehnologije ji omogočajo nekaj pomembnih prednosti pred UMTS-om. Najbolj očitna je še višja hitrost. Proizvajalci opreme in operaterji govorijo o vsaj 100 megabitih proti uporabniku in 50 megabitih v nasprotni smeri. Toda morda še pomembnejša prednost je kratek dostopni čas (ping). Če se pri tretji generaciji ta večinoma meri v desetinkah sekunde, so pri LTE osnovna enota milisekunde. Pri vseh testiranjih, ki smo jih v zadnjem letu videli, so se pingi gibali med 20 in 30 ms. Kot se je izrazil predstavnik enega od operaterjev: »Zaradi teh prednosti je LTE lahko zamenjava za fiksni internet, izkušnja brskanja po spletu je mnogo lepša in mehkejša kot z današnjimi telefoni.« Lanska testiranja Mobitela in Simobila so pokazala, da so dejanske hitrosti – kadar je aparat blizu bazne postaje in nanjo ni priključenih drugih uporabnikov – zelo blizu napovedanim.
Vendar pa ima nova tehnologija tudi pomanjkljivosti. Ker pa so te podobne, kot so na začetku pestile UMTS, ne dvomimo, da jih bodo proizvajalci opreme uspeli rešiti. Prva težava, začetna velikost čipov in posledično naprav, je že skoraj odpravljena. Druga – energijska požrešnot –, pa bo ostala. Zato bo treba ali povečati kapacitete baterij ali pa razviti nove tehnologije baterij. Prva možnost pomeni debelejše telefone ali vsaj nezamenljive baterije, ki izkoriščajo vsako razpoložljivo površino. Na preboj na drugem področju pa čaka še kakšna druga panoga (avtomobilizem,...), ne samo mobilna tehnologija.
V Sloveniji za zdaj
samo testiranja
Tehnologijo LTE sta v Sloveniji, kot rečeno, že testirala Telekom (Mobitel) in Simobil. Agencija za pošto in elektronske komunikacije (Apek) jima je namreč podelila nekaj testnih dovoljenj na različnih frekvenčnih območjih (800, 1800, 2100, 2600 MHz). Večina od teh območij ponuja še nekaj »praznega« prostora, vendar Apek kljub temu frekvenc zaradi različnih razlogov še ne bo razpisal tako kmalu. T. i. digitalna dividenda (frekvence okrog 800 MHz) še ni povsem izpraznjena, vendar se bo to kmalu spremenilo zaradi odhoda druge operaterja digitalne prizemne televizije Norkringa. Regulator pa predvsem čaka na besedo države, kaj želi s frekvencami. Toda te besede (strategije) ni, ker že več kot pol leta ni polno opravilne vlade. Tudi če bi Apek začel razdeljevati frekvence, pa operaterji novih omrežij še ne bi začeli tako hitro postavljati, saj za to večinoma nimajo denarja in šele dograjujejo omrežja HSPA+.
V nekaterih drugih državah so Slovenijo tokrat prehiteli. V Evropi LTE vklapljajo predvsem skandinavske države, deluje tudi že v nekaterih nemških mestih. V nasprotju s prejšnjimi tehnologijami so tokrat pohiteli ameriški operaterji, ki z omrežji četrte generacije pospešeno pokrivajo največja mesta. V igro so se že vključili tudi proizvajalci telefonov, ki nam znane modele za ameriški trg prilagajajo s sprejemniki LTE. K nam pa bodo še nekaj časa dobavljali modele za tretjo generacijo mobilne tehnologije. Proizvajalci že ponujajo opremo s podporo omrežjem LTE, a bomo nanjo vseeno še nekaj časa čakali. Foto Reuters Foto Infoteh Proizvajalci že ponujajo opremo s podporo omrežjem LTE, a bomo nanjo vseeno še nekaj časa čakali.
Vse štiri generacije
V začetku 80-ih let prejšnjega stoletja se je mobilna telefonija začela analogno. Z ogromnimi in izjemno dragimi telefoni, ki so omogočali le pogovore. V začetku 90-ih se je s tehnologijo GSM (druga generacija, 2G) začela digitalna doba, ki je opremo bistveno zmanjšala, pocenila, pohitrila in omogočila nove zmožnosti. Leto 2001 štejemo za začetek obdobja tretje generacije (UMTS), ki je kasneje doživela še nadgradnjo (HSPA+) – imenovano tudi 3,5G. Dobrih deset let za tem se začenja doba četrte generacije. Pri čemer bodo operaterji verjetno prej ugasnili tretjo generacijo (čez 5-10 let), kot drugo, ki se za govor še vedno obnese odlično.