Matjaž Ropret, Infoteh
Ko hočemo doma na kavču poslušati glasbo, se lahko znajdemo pred zanimivim paradoksom. Glasbeni stolp stare šole omogoča predvajanje zgoščenk in morda celo kaset, večino glasbe pa imamo v obliki datotek mp3 (ali podobnih). Nekaj rešitev obstaja, a zelo malo celovitih. So predvajalniki podjetja Sonos korak naprej?
V preizkus nam je uspelo dobiti dva predvajalnika play:3 (cena za enega je 300 evrov) in brezžično povezovalno »škatlico« bridge (50 evrov). Vse skupaj smo priklopili na domače omrežje, preverjali različne razporeditve v stanovanju in nekaj tednov skrbno poslušali glasbo, ki sta jo igrala. Nad nekaterimi lastnostmi predvajalnikov smo bili navdušeni, nad drugimi manj.
Celovita rešitev
Že res, da nekateri sistemi hi-fi omogočajo priklop zunanjih pomnilniških nosilcev prek priključka usb ali prenosnih predvajalnikov (ipod) oziroma pametnih telefonov, vendar so te rešitve še vedno zgolj polovične in večinoma precej nerodne. Prav tako malo pomagajo predvajalniki dvd/blu-ray in zunanji televizijski sprejemniki (set-top-boksi), ki sicer večinoma omogočajo predvajanje datotek mp3, vendar morate za njihovo upravljanje imeti prižgan televizor, na katerem takrat ne morete gledati ničesar drugega. Sistemi, ki bi omogočali priklop v omrežje (žično in/ali brezžično) ter enostaven dostop do datotek na drugih napravah, pa so redki in večinoma (pre)dragi. Predvajalniki sonos obljubljajo rešitev problemov polovičarstva ter zapletenih namestitev in upravljanja, toda žal tudi zanje drži, da niso ravno poceni.
Play:3 je manjša, za sto evrov cenejša in nekoliko okleščena različica originalnega Sonosovega predvajalnika play:5. V nasprotju z večjim predhodnikom nima linijskega vhoda za druge naprave in izhoda za slušalke ter se ponaša samo s tremi zvočniki (in ojačevalniki) namesto petih. Predvajalniki sonos so v bistvu zvočniki tipa vse v enem, čeprav potrebujejo še dodatno napravo za krmiljenje. S sprednje strani je predvajalnik videti kot običajen zvočnik - postaviti ga je mogoče vodoravno ali navpično - na vrhu ima tri tipke za glasnost, na zadnji strani pa omrežni priključek in utor za pritrditev na steno.
Če kupite zgolj predvajalnik (zvočnik), ga lahko na omrežje priključite le s kablom. Za brezžični priklop potrebujete še dodatek bridge, saj sistem uporablja svoj brezžični protokol, ne običajnega standarda wi-fi. Toda bridge morate priklopiti na omrežni kabel. Sam predvajalnik je mogoče upravljati prek osebnega računalnika (windows in mac os), ipoda touch, ipada, iphona ali androidnega telefona. Na vsako od teh naprav je treba najprej namestiti program sonos controller (za telefone je dostopen v app storu in android marketu), potem pa z njim opraviti vključitev predvajalnika v omrežje. Ta del začetnih opravil vzame vsega nekaj sekund, nekoliko dlje traja vzpostavljanje glasbene knjižnice. Vanjo lahko vključite datoteke (mape), ki jih imate na katerem od računalnikov v omrežju ali pa na omrežnem disku (network attached storage, NAS), medtem ko tistih, ki jih imate na samem telefonu, ne morete predvajati. Poleg vaših lastnih datotek je mogoče še poslušanje spletnega radia ter nekaterih spletnih glasbenih storitev (spotify, deezer, pandora ...), vendar slednje v Sloveniji niso na voljo, zato jih sistem sploh ne ponudi. Ostanejo torej lastne datoteke in radio. Poleg tega predvajalnik ponuja možnost zbujanja ob glasbi in zakasnjenega ugašanja, če zvečer glasbo poslušate v postelji.
Nekoliko plehek zvok
Samo predvajanje deluje brez težav, le uporabniški vmesnik ni najbolj prijazen, sploh za dodajanje celotnih albumov na seznam predvajanja, radijskih postaj na seznam priljubljenih ali preklapljanje med različnimi viri glasbe. Seveda morate imeti računalnik, na katerem so datoteke, prižgan. Najboljša, a tudi daleč najdražja rešitev je omrežni disk, saj so tako datoteke vedno na voljo. Kot rečeno, lahko na samem zvočniku uravnavate zgolj glasnost, za vse drugo se morate zateči na računalnik oziroma telefon ali pa za kar 350 evrov dokupiti daljinski upravljalnik sonos control.
V nasprotju s samim delovanjem sistema, ki je domišljeno in stabilno, pa nas njegovo bistvo ni tako prepričalo. Bili smo namreč nekoliko razočarani nad zvokom. Za ljubitelje globokih basov ali glasbe s prevladujočimi visoki toni je play:3 kar primeren, zlasti če v nastavitvah izenačevalnika oboje nekoliko dvignemo. Žal pa je zelo slišna luknja v srednjih tonih, zaradi česar je glasba večinoma slišati nekoliko plehka. Marsikateri sistem hi-fi ali domačega kina za podoben denar ponuja bolj uravnotežen in lepši zvok. Poleg tega je treba kupiti dva predvajalnika, če želimo pravi stereo zvok. Dva zvočnika namreč lahko združimo v en stereo sistem, s čimer dobimo boljšo zvočno sliko in že zelo glasen sistem, vendar to ne odpravi plehkosti zvoka. Gre pač za omejitve zvočnikov v predvajalniku play:3. Domnevamo, da play:5 z dvema zvočnikoma več zveni bolje, vendar ga tokrat nismo imeli priložnosti preizkusiti.
Za tiste, ki jim je všeč zasnova sistema sonos, a bi radi z njim le nadgradili obstoječi in morda zvočno boljši glasbeni sistem, podjetje ponuja še napravo connect. Ta je v bistvu predvajalnik brez zvočnika, omogoča iste funkcije in ima kar pestro ponudbo izhodov (optični in koaksialni digitalni ter koaksialni analogni). Žal s 350 evri niti ta ni poceni, kar pravzaprav pove, da pri Sonosovih izdelkih plačujemo za tehnologijo, ne za zvok. Vseeno pa upamo, da bo naslednja generacija naprav poleg dovršenih funkcij predvajanja glasbe iz omrežja in spleta prinesla še izboljšano in bolj uravnoteženo zvočno podobo ter nekoliko izpiljen uporabniški vmesnik.