Tiskane izdaje
Operacijski sistem android je v manj kot treh letih postal vodilna platforma pametnih telefonov, s katero se ta čas lahko kosa le Applov ios (iphone). Uspeh je prišel kljub nekaterim očitnim slabostim androida. Google je pred nekaj meseci izdal različico 4.0, ki naj bi marsikatero pomanjkljivost odpravila. Preveri smo, ali to drži.
Android smo v zadnjem letu najbolj kritizirali zaradi t .i. fragmentacije, o kateri pišemo v ločenem članku, ter nedodelanega, tu in tam neprijaznega in nedoslednega uporabniškega vmesnika. Google je tako pri različici 4.0 večino prizadevanj usmeril ravno v izboljšave vmesnika. Zato tudi tiste uporabnike, ki so androida vajeni, pričaka nekaj presenečenj, saj nekaterih prej ustaljenih zadev ni več ali pa so spremenjene.
Odklepanje z obrazom
Na prvo spremembo uporabnik naleti že pri odklepanju zaslona. Po vzoru HTC-jevega vmesnika sense moramo manjši krog s prstom zapeljati na obod večjega. Če ga odpeljemo desno, zgolj odklenemo zaslon, če gremo levo, pridemo v fotoaparat. Kadar imamo kratko sporočilo, lahko tudi neposredno skočimo vanj. Po novem je zaslon mogoče odkleniti še s potegom obvestilnega »polkna«, če je v njem kakšno obvestilo.
Prav tako se, če imamo odprto kakšno aplikacijo, ki deluje v celozaslonskem načinu, na zaklenjenem zaslonu pokažejo tri pikice za skok v možnosti. Škoda pa je, da ne moremo prilagajati kroga oziroma tja dodati še kakšne funkcije - denimo skoka naravnost v imenik ali v katero od aplikacij.
Na zaklenjenem zaslonu se po novem prikažejo tudi informacije in ukazi glasbenega predvajalnika. Štirica pa prinaša še eno možnost »naprednega« oziroma varnejšega odklepanja zaslona (poleg risanja vzorca ali številčne kode). Zaslon namreč lahko odklenemo z obrazom. Sistem posname fotografijo obraza, ga analizira in shrani, nato pa vsakič, ko hočemo telefon odkleniti, znova vklopi prednjo kamero in nas slika.
Vendar zadeva ne deluje najbolje. Problem je že v tem, da je kamera na desnem robu aparata, zato ga moramo nekoliko obrniti, da obraz slikamo naravnost, in če tega ne storimo dovolj spretno, sistem že razglasi, da nas ni prepoznal. Enaka težava se pojavi v slabi svetlobi. In smo spet pri risanju vzorca ali vnašanju pina.
Novosti na domačem zaslonu
Na domačem zaslonu (enem od sedmih) je prav tako nekaj opaznih sprememb. Vrstica za iskanje z googlom na vrhu zaslona je fiksna, tipke na dnu, ki so zdaj del zaslona - telefon na sprednji strani nima več nobene fizične tipke - pa so nekoliko drugačne kot prej. Tipko možnosti je namreč nadomestila tipka za preklapljanje med programi. Tu je že prva bistvena razlika pri upravljanju telefona v primerjavi s prejšnjimi različicami.
Po vzoru tabličnega androida namreč ni več dolgega pritiska na gumb domov, temveč zadnje (odprte) programe prikličemo s pritiskom na omenjeno tipko. Pokažejo se nam manjša okna drugo nad drugim in tako preprosto izberemo, v katero od aplikacij bi radi. Prav tako jih lahko odstranimo s seznama, če okno s prstom odpeljemo v levo (»vržemo stran«). S tem naj bi program tudi zaprli, čeprav včasih nekateri procesi tečejo naprej.
Enako v brskalniku zapiramo zavihke. Čeprav so omenjene tri tipke del zaslona, je ta del ves čas namenjen njim, programi ga ne morejo zasesti zase, le vmes se tipke (ikone) spremenijo v zgolj pike, in ko pritisnemo na katero od njih, se znova pojavijo prave ikone.
Druga večja sprememba je, da dolg pritisk na domači zaslon ne ponudi več možnosti dodajanja pripomočkov, temveč le še nastavljanje slike ozadja. Seznam pripomočkov je zdaj združen s seznamom aplikacij, tam pa pripomoček znova držimo in ga odpeljemo na enega od domačih zaslonov. Nekatere pripomočke se po novem da povečevati. Na domačem zaslonu lahko enostavno oblikujemo mape, tako da eno ikono zapeljemo v drugo. Že privzeto so vse Googlove aplikacije zbrane v eni mapi.
Tipka za možnosti (tri pikice, postavljene pokončno) se prikaže samo v programih, kjer s pritiskom nanjo odpremo meni z dodatnimi možnostmi. Škoda, da Google za to tipko ni predvidel stalnega mesta, temveč je enkrat spodaj, drugič zgoraj. Medtem ko v nastavitve ne pridemo več z gumbom za možnosti, temveč skozi obvestilno polkno. Tudi v samih nastavitvah je nekaj možnosti drugačnih. Denimo pri prijavljanju v brezžično omrežje (wi-fi) nam ni uspelo takoj ugotoviti, da na seznam omrežij pridemo z dolgim pritiskom.
Izboljšane nekatere aplikacije
Drugačna je še tipografija sistema, ki je manj »vesoljska« in vmesnik naredi bolj pregleden. Od aplikacij sta najbolj opazno osvežena glasbeni predvajalnik in fotoaparat. Prvi je zdaj končno dovolj dober, da manj zahtevni uporabniki ne bodo več potrebovali katerega drugega (recimo winampa), medtem ko fotoaparatu manjka kar precej nastavitev (iso, način makro ...). Zato pa izredno hitro, skoraj brez zamika, zajema fotografije.
Še naprej je podpovprečen video predvajalnik, ki pa zdaj celo zmore predvajati nekatere datoteke mkv. Prav tako še vedno pogrešamo upravitelja datotek in pisarniški program. Opazno drugačen je tudi brskalnik, ki je še nekoliko hitrejši, preglednejši in omogoča odprtje večjega števila zavihkov.
Sam sistem deluje hitro, vendar je to odvisno od prilagojenosti aplikacij. Uradna twitterjeva je denimo precej počasna in zatikajoča se. Android je s četrto različico gotovo naredil korak naprej glede uporabnosti, upamo, da ga bo tudi glede enotnosti oziroma konsistentnosti. Žal pa je za marsikatero funkcijo treba še naprej računati na dodelave proizvajalcev telefonov in na neodvisne razvijalce aplikacij.
