Tiskane izdaje
Pred tremi leti je trg pretresel htc desire, ki je skupaj s prvim Samsungovim galaxyjem s pomenil dokončno prelomnico med pametnimi mobilniki stare in nove dobe, ki jo je tri leta prej začel iphone. Predlanska desire s in sensation nista uspela ponoviti uspeha, še manj lanski one x (in tudi one s). Ker tudi cenejši HTC-jevi telefoni niso najbolje konkurirali samsungom, pa tudi sonyjem, lg-jem in kitajskim izzivalcem, zdaj tajvansko podjetje vse stavi na en sam vrhunski model. Napoved, da bo htc one ključen za nadaljno usodo podjetja, zato verjetno ni pretirana. Toda izgledi tokrat niso slabi.
Pri tem mobilniku se vse začne tam, kjer se za Samsung konča. Pri oblikovanju in materialih. One in galaxy s4 si skoraj ne bi mogla biti bolj različna, čeprav v resnici nagovarjata iste kupce. Aluminijasto ohišje iz »enega« kosa, brušeni robovi, zvočnika nad zaslonom in pod njim, z luknjami, lasersko zvrtanimi neposredno v aluminij, lepa zaobljenost hrbtne strani in slovo od značilne izbokline za fototipalo. Vse to htc one naredi neobičajno lep mobilnik, ki mu ni težko pripisati, da je tudi drag. Ker ni ostrih robov in je telefon zadaj ukrivljen, tudi lepo leži v roki, čeprav je zaradi omenjenih zvočnikov malo daljši, kot bi lahko bil. Se pa bojimo, da se bodo na ohišju kmalu poznale praske in odrgnine.
Tako ohišje pa, pričakovano, tudi pomeni nezamenljivo baterijo. In žal se je HTC spet odločil, da ne bo vgradil reže za pomnilniško kartico micro sd, čeprav so nekateri proizvajalci že pokazali, da je to tudi pri modelih brez pokrovčka možno. Tako je uporabnik omejen na 32 GB prostora za podatke (v bistvu jih ostane približno 29 GB), kar ni tako slabo, a prostora nikoli ni preveč. Obstaja sicer tudi različica s 64 GB, vendar ne vemo, če bo na voljo v Sloveniji.
V vsakem primeru pa bi HTC moral prestaviti gumb za oklepanje in zaklepanje zaslona z vrha mobilnika na desno stran. Večina proizvajalcev je že ugotovila, da je pri tako velikih izdelkih to edina možnost, da uporabnik doseže gumb z isto roko, v kateri drži telefon. Že res, da je v tem gumbu tudi infrardeči oddajnik, toda to bi inženirji zagotovo lahko rešili.
Zaslonska poezija
Morda HTC pri modelu one najbolj poudarja drugačno fototipalo kot ga imajo konkurenčni mobilniki, zvok iz stereo zvočnikov in domači zaslon (blink feed), vendar se spodobi opis strojne opreme začeti z zaslonom. Ta je tako jasen in oster, da česa podobnega na mobilniku še niste videli. In tudi mi ne. Gostota točk na palec je izjemno visokih 469, saj je proizvajalec razločljivost full hd (1080 x 1920) stlačil na vsega 11,94 cm (4,7 palce) diagonale. Samsungov galaxy s4 in Sonyjeva xperia z imata enako razločljivost na 7,6 mm večji diagonali (12,7 cm oz. pet palcev).
Poleg tega je zaslon živahen, a ne pretirano, ima dobre vidne kote in kontraste in spodobno vidljivost na soncu. Z zaslonoma iphona 5 in galaxyja s4 se bori za trenutno najboljši zaslon v mobilniku. Zmagovalca ne bomo razglasili, ker bi bila odločitev subjektivna, se nam pa prikazovalnik htc-ja one res zdi najlepši.
Zvok? Dva konkretna zvočnika sta pač boljša reč kot eno samo majhno piskalo. In ker sta spredaj, ju uporabnik skoraj ne more pokriti z rokami. Za ogled (hd) videov na youtubu ni primernejšega mobilnika od htc-ja one. Hecno pa je, da pravi, polno zveneč zvok iz sebe spravita samo takrat, ko je vklopljeno programsko »izboljševanje« zvoka beats. Če je izklopljeno, je zvok plehek in nič dosti boljši kot pri drugih telefonih.
Odlično v slabi, povprečno v dobri svetlobi
Fotoaparat, od proizvajalca najbolj opevan del mobilnika, je bilo daleč najteže ovrednotiti. Na papirju vse izgleda pravilno in logično. Manj točk (samo štirje milijoni v primerjavi z običajnimi osmimi ali celo 13 milijoni) na enaki površini naj bi zajelo do trikrat več svetlobe in ustvarilo manj šuma. Tako je tudi v praksi, ampak samo v slabi svetlobi. Ko je temno, se fotoaparat htc-ja one res izkaže. Podrobnosti na posnetkih je bistveno več kot pri konkurenci, tudi svetli so bolj in barve pravilnejše.
Toda na dobri zunanji svetlobi nas one ni uspel prepričati v svojo superiornost. Celozaslonski posnetki sicer izgledajo lepo, čeprav vse skupaj malo preveč vleče na vijolično. Toda povečevanje ni priporočljivo, saj se hitro pokažejo slabosti. Podrobnosti so, čeprav se včasih pokaže, da je točk manj kot pri fotkah konkurentov. Digitalnega šuma je preveč, še posebej tam, kjer bi morale biti barve enakomerne (denimo v modrem nebu), in robovi »cvetijo«.
Tik pred koncem testa smo lahko namestili nadgradnjo, ki je nekoliko popravila aparatovo obdelovanje fotografij, ki pa po naših opažanjih ni bistveno spremenilo zadev. Primerjavo z blackberryjem na dobri svetlobi smo izvedli že po nadgradnji, zato zgoraj opisano drži.
Na srečo se te pomanjkljivosti ne vidijo v video posnetkih, ki so na visokem nivoju. In za funkcijo zoe je vsekakor bolje, da fotografije nimajo previsoke razločljivosti. Ta funkcija je še ena od tistih, ki jih proizvajalci pompozno predstavljajo, uporabniki pa preizkusijo enkrat ali dvakrat, potem pa nanje pozabijo. Zoe sicer zajame serijo fotografij v štirih sekundah in jih združi v kratek filmček (v galeriji se fotografij ne vidi, jih pa odkrijete med prenašanjem na računalnik). Za sledenje otroku ali psu morda celo uporabno, vendar dvomimo, da bo to sprožilo foto-video revolucijo.
Blink feed pogreša slovensko vsebino
V zadnjem času je moderno spreminjati domači zaslon sistema android (ta pri htc-ju one žal še ni 4.2.2, ampak še 4.1.2), T. i. blink feed, ki ga ni mogoče izključiti - dva »običajna« zaslona z ikonami sta desno od njega - prikazuje zadnje informacije z različnih virov. Lahko spletnih medijev, družabnih omrežij, televizijskega sporeda in še česa. Zadeva je izvedena kar elegantno in poskuša izvesti podobno zamisel, na kakršno je prišel že Microsoft v windows phonu, vendar tam samo z družabnimi omrežji.
Toda med novičarskimi viri še ni slovenskih medijev, zato za slovenskega uporabnika vse skupaj najbrž ne bo pretirano zanimivo in mu bo ta zaslon, razen če ne more živeti brez twitterja ali facebooka, kvečjemu v napoto. Vsaj dokler HTC ne bo dodal slovenskih virov informacij, kar v podjetju sicer obljubljajo.
Preobleka sense je zdaj prečiščena, manj baročna. Kar je dobro. HTC je na telefon naložil kup svojih aplikacij, kot so pisarna, beležnica, svetilka, diktafon, vreme in daljinski upravljalnik. V mobilnike se letos na velika vrata vračajo infrardeči vmesniki, ki z ustrezno aplikacijo omogočajo krmiljenje televizorja in ostale hišne elektronike. Toda spet, elektronskega programskega vodiča za slovenijo ni.
Še bolj pa HTC-ju zamerimo, da v svoj video predvajalnik še vedno ni dodal podpore za vse najbolj pogoste kodeke. In da ga optimiziral celo tako slabo, da telefon s štirijedrnim procesorjem cuka pri predvajanju videov z višjim bitnim tokom, s katerimi denimo mx player nima težav. In neverjetno je, da sense še vedno ne ponuja priročne bližnjice za vklop brezžične povezave in podobnih v obvestilnem polknu.
Dobro, da še kdo poskuša izstopati
Baterija je bila dolgo hiba HTC-jevih telefonov. Tokrat te kritike ni. Dan in pol ob resni torturi ni slab dosežek, ki obljublja dva cela dneva ob bolj »premišljeni« uporabi. Odločitev za samo dve tipki po zaslonom (domov in nazaj) pa nam je povzročala nekaj težav. Večkrat smo z prstom tapkali po napisu htc med njima in dvojni dotik tipke domov, ki odpre seznam odprtih aplikacij, ni deloval vedno.
Pomanjkljivosti gor ali dol. Htc one je lep in eleganten pametni mobilnik, ki se s pojavo in materiali zlahka postavi ob bok iphonu, z zaslonom, fotoaparatom za temačne prireditve in hitrostjo delovanja pa tudi galaxyju s4. Vse ostalo je večinoma stvar programske opreme, kjer Samsung navidezno kraljuje, a je precej njegovih »dodatnih funkcionalnosti« bolj ali manj navlake, ki zaseda prostor in upočasnjuje telefon.
Zelo verjetno za enako ceno - po zadnjih informacijah bosta telefona kljub HTC-jevim višjim apetitom cenovno izenačena - z galaxyjem s4 dobite več. Ne dobite pa tako lepega in kvalitetno izdelanega mobilnika, ki za nameček določene funkcije poskuša opravljati na svoj, izviren način.
