Tiskane izdaje
Čeprav so cene vstopnih zrcalnorefleksnih fotoaparatov (dslr) padle pod petsto evrov in je za podobno vsoto mogoče kupiti kar nekaj brezzrcalnih modelov m43 ali nex, proizvajalci v tem cenovnem razredu še vedno vztrajajo tudi z zmogljivimi žepniki. Komu so namenjeni in kaj prinašajo uporabnikom?
Pred pohodom brezzrcalnih fotoaparatov je bila ciljna skupina potrošnikov razmeroma jasna. Za zmogljive žepnike so se večinoma odločali lastniki dslr, ki so potrebovali nekaj lažjega, a se niso hoteli odreči svetlobno močnemu objektivu, ročnim nastavitvam, zapisu raw in spodobni kakovosti posnetkov v slabših svetlobnih razmerah. Te dodatne zmogljivosti so imele precej visoko ceno, saj so bili fotoaparati tudi dvakrat dražji od preprostejših modelov, vendar to uporabnikov ni preveč motilo.
Danes je ponudbe na trgu precej več. Sony, Samsung in Fuji so letos predstavili že drugo generacijo brezzrcalnih fotoaparatov, ki imajo enako velika svetlobna tipala kot večina dslr (aps-c). Panasonic in Olympus pripravljata četrto generacijo izdelkov m43, ki postajajo zaradi vse boljše ponudbe kakovostnih objektivov in dodatne opreme zelo spodobna fotografska orodja. Za nekoliko drugačen pristop so se odločili pri Canonu, saj so predstavili malce večji »žepnik« g1x, ki prav tako uporablja tipalo aps-c in po kakovosti posnetkov ne zaostaja za večjimi dslr.
Vsi omenjeni fotoaparati so - tehnično gledano - »boljši« od zmogljivih žepnikov, ki smo jih preizkusili tokrat. Njihova večja tipala ne pomenijo le boljših posnetkov v šibkejši svetlobi, temveč tudi bistveno lepšo risbo in dinamiko pri nižji občutljivosti. Iz njihovih datotek je mogoče izvleči več podrobnosti, zaradi svetlobno močnih objektivov pa mora fotograf redkeje poseči po visokih nastavitvah iso, ki kljub velikemu napredku še vedno slabo vplivajo na kakovost fotografij. Vendar so tudi precej večji od preizkusnih, resnično žepnih modelov, ki so kljub omejitvam zajeli zelo spodobne posnetke.
Canon s100
Po kakovosti fotografij je najbolj izstopal Canonov s100, ki je nasledil uspešna predhodnika s90 in s95. Serija s je po tehničnih zmogljivostih zelo podobna nekoliko dražji seriji g, saj uporablja enako tipalo in verjetno tudi procesor za obdelavo datotek. Manjka ji le optično iskalo in precej gumbov na ohišju, zato je treba nastavitve poiskati v izbirnikih (cena majhnosti).
Novinec je ohranil vse glavne prednosti prejšnjih modelov - majhnost, priročnost in zelo spodobno zajemanje posnetkov v slabših svetlobnih razmerah. Večina izboljšav je pričakovanih: novo tipalo cmos namesto ccd, večje število megapik (12 namesto 10 pri s95), širši kot objektiva (24 namesto 28 mm), video visoke razločljivosti (hd), sprejemnik gps in nekateri dodatni fotografski načini (hdr).
Primerjava je pokazala boljšo dinamiko in vsaj za dve zaslonki napredka glede na predhodnika, zato se je s100 pri občutljivosti iso 1600 zelo približal lanski generaciji m43 ali jo celo presegel. Fotografije so bile pravilno osvetljene tudi pri mešani ali nasprotni svetlobi, dodatni širokokotni milimetri so zelo koristna pridobitev za fotografiranje pokrajin ali zaprtih prostorov.
Vendar s100 ni brez napak. Pri uporabi smo ugotovili, da sta sprejemnik gps in nova elektronika očitno precej bolj požrešna, zato priložena baterija ni zdržala niti enodnevnega smučarskega izleta. Krivdo smo najprej pripisali mrazu ali morebitni slabi bateriji, vendar so bile zelo podobne tudi ugotovitve številnih drugih preizkuševalcev in fotografskih blogerjev.
Druga pomanjkljivost je povezana s tekmovanjem, kdo bo ponudil večje občutljivosti iso. Novi vanon je pri visokih občutljivostih precej pred tekmeci, bistveno manj pa izstopa pri nižjih nastavitvah iso, saj se zdijo posnetki pri podrobnejšem ogledu nekoliko preveč »obdelani«.
Olympus xz1
Prvi Olympusov zmogljivi žepnik xz1 je nekoliko starejši, saj so ga predstavili že na predlanskemu sejmu Photokina. Zato mu manjkajo nekatere pridobitve, ki so pri letošnjih modelih standardne (video hd, hdr ...), starejše tipalo pa pri delu v šibki svetlobi precej zaostaja za s100.
Vendar je xz1 kljub starosti in omenjenim zaostankom precej boljši fotoaparat, kot kaže pogled na njegove tehnične lastnosti. Kakovosten in svetlobno močan objektiv (f1,8-2,5), nekoliko večje tipalo ter Olympusove izkušnje pri obdelavi datotek jpeg prinašajo zelo lepo izrisane posnetke pri nižjih občutljivostih iso.
Baterija je dovolj zmogljiva, da je med celotnim preizkusom nismo spraznili, na trdnem in nekoliko večjem ohišju so inženirji našli prostor za priključek za zunanjo bliskavico ali elektronsko iskalo (xz1 podpira celo brezžično proženje bliskavic), zelo konkurenčni so tudi zaslon, ki je precej odporen proti sončni svetlobi (oled namesto lcd), in drugi zanimivi dodatki (vgrajen sivi filter nd).
Xz1 je v primerjavi s preizkušenimi tekmeci nišni izdelek, ki utegne pritegniti fotografske tradicionaliste ter uporabnike Olympusovih izdelkov m43, ki so vajeni izbirnikov in imajo kak kos združljive dodatne opreme (bliskavico ali elektronsko iskalo). Za ostale kupce je verjetno manj zanimiv, saj sta s100 in Nikonov p310 novejša in bolje opremljena izdelka, ki za manj denarja ponujata več.
Nikon p300 in p310
Nikonova fotoaparata p300 in p310 nista čisto »prava« zmogljiva žepnika, saj imata precej manjše tipalo in ne podpirata zapisa raw, zato sta tudi precej cenejša. Hkrati ju ne moremo uvrstiti niti med običajne kompakte, ker premoreta številne ročne nastavitve, zelo praktični izbirni kolesci na ohišju, zaslon z visoko ločljivostjo (921.000 pik) in širokokoten, svetlobno močan objektiv. Oba modela sta si izjemno podobna. Edina večja razlika je v ločljivosti in zasnovi tipala, saj novejši p310 ponuja 16 megapik, starejši p300 pa 12.
Natančen ogled slikovnih datotek takoj pokaže omejitve manjšega tipala. Fotografije so že pri osnovni občutljivosti močno obdelane, manjkajo podrobnosti, svetlejši deli so hitro »zažgani«, saj velikost tipala zelo vpliva na dinamiko - zmožnost zajemanja svetlih in temnih tonov. Vendar so te pomanjkljivosti v praksi vidne le na računalniškem zaslonu ali velikih natisnjenih povečavah. Dejansko pa sta nas p300 in p310 prijetno presenetila s kakovostjo posnetkov (za njun razred), odzivnostjo in zanesljivo osvetlitveno avtomatiko, ki je pravilno osvetlila tudi zelo zahtevne motive.
Tipalo s 16 megatočkami ne prinaša posebnih koristi, a tudi ne škode. P310 omogoča nekoliko večje povečave ali močnejše izreze, vendar fotografije ne prikažejo bistveno več podrobnosti kot pri starejšem p300. Na srečo so pri Nikonu poleg tipala izpopolnili tudi algoritme za odpravljanje šuma, zato večja gostota pik ne pokvari posnetkov pri višjih nastavitvah iso.
Nasprotno, saj je primerjava pokazala, da je p310 pri šibki svetlobi celo malce boljši od predhodnika. Kakovost videoposnetkov je skoraj enaka, prav tako lastnosti objektiva, zmogljivost baterije in opremljenost s fotografskimi načini.
Katerega izbrati?
Ker smo sklenili, da v preizkuse ne bomo uvrščali izdelkov, ki v Sloveniji nimajo zastopnika, je tokrat manjkal Fujijev zmogljivi žepnik x10, čeprav ga je pri nekaterih prodajalcih mogoče kupiti tudi pri nas (iz uvoza). Med preizkušenimi modeli pa je težko določiti jasnega »zmagovalca«.
Prvo vprašanje je, ali so zmogljivi žepniki danes še vredni več kot štiristo evrov, kolikor zanje zahtevajo proizvajalci. Ker fotografske navade vse bolj narekujejo mobilniki in spletna družabna omrežja, je njihova višja kakovost pomembna predvsem za tiste uporabnike, ki še vedno razmišljajo o večjih povečavah ali fotoknjigah na fotografskem papirju.
Njihovi tradicionalni kupci - lastniki dslr - morajo pretehtati med resnično žepnostjo preizkušenih modelov in prednostmi nekoliko večjih brezzrcalcev. Nikonova izdelka pa kažeta, da je mogoče z nekaj kompromisi ponuditi zelo dostopen žepnik, ob katerem se zdijo dvakrat dražji kompakti odločno precenjeni.
Drugo vprašanje je, ali so današnji modeli toliko boljši od predhodnikov - Canonove serije g ali s, Nikonove serije 7000 in Panasonicove serije lx - da upravičijo zamenjavo. Za uporabnike canonov s90 ali s95 je odgovor pogojno pritrdilen, saj je 24-milimetrski objektiv koristna pridobitev, kakovost videa in posnetkov pri šibkejši svetlobi pa je opazno boljša kot pri predhodnikih - le dodatno baterijo je nujno treba prišteti končnemu strošku. Lastnikom nikona p300 o menjavi za p310 ni treba razmišljati, saj so razlike zanemarljive, prav tako ne lastnikom olympusa, ki naslednika še nima.
Zato lahko veliki večini uporabnikov brez zadržkov priporočimo samo en model - stari nikon p300, ki ga je bilo mogoče na tujih novoletnih razprodajah kupiti za samo dvesto evrov, kar je (bilo) odlično razmerje med ceno in kakovostjo. Le najti ga bo danes bolj težko.
