Tiskane izdaje
Najprej so govorili o visoki razločljivosti, predlanskim so prešli na 3D, lani pa je bila v ospredju »pamet«. Kaj bodo pri televizorjih najglasneje promovirali letos, bomo videli čez nekaj mesecev, ko se bo zamenjala modelna paleta. Še pred tem pa smo preverili, koliko so »pametni« televizorji res boljši od običajnih.
S posameznimi funkcijami t. i. pametnih televizorjev smo se v preteklosti že imeli priložnost poigrati, tokrat pa smo enega od tovrstnih modelov precej temeljiteje preizkusili. Samsungov model d8000 odlikujejo skorajda vse tehnologije, ki jih proizvajalci ta čas vgrajujejo v modele, namenjene množicam.
Seveda obstajajo že sejemski primerki z višjimi razločljivostmi ali novimi tehnologijami prikaza slike (oled), vendar tega v trgovinah za dosegljivo ceno še nekaj let ne bo. Treba pa je vedeti, da med različno dragimi modeli ni razlike glede funkcij, ki določajo, da televizor sodi med pametne. Razlike nastanejo pri tehnologijah za boljši prikaz slike, tankosti (ohišja in roba okrog zaslona), zmožnosti prikaza treh dimenzij.
Podobno kot na telefonu, a manj uporabno
Osnova pameti je povezava v internet. Tako kot pri telefonih to pomeni, da je mogoče dostopati do spletnih storitev, na televizor nameščati aplikacije, pretakati vsebine in ga prek domačega omrežja povezovati z drugimi napravami. Podobne funkcije so na voljo tudi na zunanjih sprejemnikih kabelskih in internetnih operaterjev.
Večinoma pa je to kopiranje tistega, kar že poznamo z drugih naprav, povezanih v splet (računalnika, tablic, telefonov): novice, vremenska napoved, youtube, gibanje tečajev delnic ... Vse to je na omreženih televizorjih na voljo že od začetka, torej tri ali štiri leta, medtem ko sta nameščanje aplikacij in njihov videz v slogu tistih na pametnih telefonih mogoča nekako zadnji dve leti.
Samsung se hvali s približno tisoč aplikacijami, vendar je od tega veliko iger in »zabavnih« programčkov z bolj majhno uporabno vrednostjo. V praksi pa tudi tiste, ki naj bi bile dejansko uporabne, niso najbolje prilagojene uporabi na televizorju.
Večinoma je težava v upravljanju. Po tako velikem zemljevidu (google maps) bi bilo sicer povsem privlačno potovati (čeprav je v resnici podatkov toliko kot na večjem računalniškem zaslonu, saj je razločljivost enaka), če bi bilo to enostavno početje. Pa ni, saj manjkata tako miška kot zaslon na dotik, daljinski upravljalnik temu opravilu nekako ni kos. Če namesto njega uporabljamo telefon ali tablico, pa se izgubi smisel televizorja.
Podobno je z drugimi storitvami. Vse tiste, kjer je potrebno tipkanje, so nas hitro spravile ob živce. Že samo, da smo se prijavili v storitev, torej vpisali uporabniško ime (naslov elektronske pošte) in geslo, je traaaajalo. Ne le to, prevečkrat smo se vmes zmotili ali morali začeti znova. Potrebovali bi polno tipkovnico, ki pa je Samsungov daljinec nima. Pomaga aplikacija samsung remote (daljinski upravljalnik) na pametnem telefonu (s sistemom android), kjer dobimo polno tipkovnico. Toda, na telefonu obstajajo vse te aplikacije.
Dvojni pogled na televizorju in na telefonu
Tudi ko smo enkrat prijavljeni v twitter ali facebook, tam težko kaj počnemo, razen spremljanja novosti, ki jih objavljajo drugi uporabniki. Bolj smiselne so aplikacije za video vsebine, nenazadnje je televizor primarno namenjen predvajanju videa. Med drugim Samsung na ta način ponuja nekaj videov, ki predstavijo 3D. Ne moremo pa do (plačljivega) videa na zahtevo, saj ne živimo v pravi državi.
Precej zanimivejši del pameti v televizorju so možnosti povezovanja z drugimi napravami. Predvajanje vsebin prek protokola dlna so inženirji še nekoliko izboljšali v primerjavi z leto ali dve starimi modeli. Zdaj je namreč dostop do datotek hitrejši, kodekov, ki jih televizor ne bi podpiral, pa skorajda nismo našli.
Več težav smo imeli s snemanjem TV-programa, ki ga televizor prav tako omogoča. Vendar ni zadovoljen kar z vsakih ključkom USB, čeprav ga sformatira v svoj datotečni sistem, kar pomeni, da datotek ne moremo predvajati nikjer drugje.
Navdušil pa nas je programček smart tv s funkcijo dual view (dvojni pogled). Tega lahko namestimo na telefon galaxy s2, omogoča pa elektronski programski vodič in prenos slike s televizorja na telefon. To, kar gledamo na televizorju, z nekajsekundnim zamikom vidimo tudi na telefonu. Slika je povsem lepo delovala povsod v hiši, kjer smo bili v dosegu signala brezžičnega usmerjevalnika. Zadeva je priročna, če moramo zapustiti dnevno sobo (oziroma prostor s televizorjem), a nočemo zamuditi akcije. Seveda pa ne moremo gledati različnega programa, kot na televizorju, saj ta (po povezavi wi-fi) le pošilja signal, ki ga prej odkodira (s sprejemnikom dvb-c/t).
Pametne funkcije televizorjev so za zdaj polovično uporabne. Od aplikacij uporabnik v resnici nima veliko, zato pa so toliko bolj priročne možnosti neposrednega predvajanja vsebin s povezanih naprav. Tudi dvojni pogled je zanimiv prikaz zmožnosti tehnologije.
Čakamo, da bo komu uspelo telefon uporabiti kot dodatek televizorju, ne zgolj kot neumen nadomestek daljinca. In da bo nekdo na televizorju ponudil nekaj novega, ne zgolj kopiral konceptov z računalnika ali telefona.
