Tiskane izdaje
V devetdesetih letih prejšnjega stoletja, pred približno dvema desetletjema, se je zagotovo slišalo skrajno imenitno, da so velika infotehnološka podjetja začela ustanavljati slovenske podružnice. In tudi danes nihče ni vesel, če kakšno od teh podjetij prestavi regionalni sedež iz Ljubljane nekam drugam (po navadi v Zagreb ali Beograd) oz. Slovenijo premesti iz srednjeevropske v balkansko regijo. Tudi dejanski učinki so po navadi negativni. Čeprav je večina teh podružnic, obenem pa tudi agencij za odnose z javnostmi, ki zastopajo velike tehnološke korporacije, vsaj za dobrobiti domačih uporabnikov pretežno nekoristnih.
Znotraj korporacij nepomembne pisarne
Zato, ker so v Ljubljani pisarne ali celo večdesetčlanske ekipe Canona, HP-ja, IBM-a, Lenova, Microsofta, Nikona, Panasonica, Samsunga, Sonyja in še kakšne v svetovnem merilu pomembne tvrdke, in ker imajo Asus, Dell, LG, Toshiba in še kdo najete agencije za stike z novinarji in razpošiljanje propagandnega materiala, nimajo slovenski uporabniki na voljo skoraj nobene dodatne storitve, ki je sicer ne bi bili deležni, niti nimajo priložnosti kupiti skoraj nobenega proizvoda, po katerega bi brez slovenskih podružnic morali v Avstrijo ali ga naročiti s tujih spletnih trgovin.
Če se korporacija odloči, da nečesa v Sloveniji ne bo ponudila ali vsaj ne uradno podprla - če gre za fizičen izdelek ga kakšen uvoznik lahko vseeno pripelje na naš trg - tega ne spremeni nobena slovenska podružnica s svojimi »neprestanimi prizadevanji.« Primerov je veliko, od Microsoftove igralne konzole xbox in tablic surface, kopice atraktivnih računalnikov tipa vse-v-enem in Samsungovih fotoaparatov, do Googlovih in Sonyjevih digitalnih vsebin (glasbe in filmov). Prav tako se zdi, da so odločitve o tem, kaj bo poslovenjeno in kaj ne, precej naključne in nimajo zveze s tem, če kdo iz Ljubljane pritiska na nekoga na Dunaju, v Amsterdamu ali v Londonu.
Za Slovence ni dostopa do sogovornikov in prototipov
Dober pokazatelj kako nepomembne ali pa neambiciozne so slovenske podružnice, je bil nedavni obisk sejma Consumer electronics show (CES) v Las Vegasu, ki sva si ga tokrat (v lastni samoplačniški režiji, da ne bo kakšne pomote in nove kopice vprašanj na temo, kdo naju je »peljal« tja) organizirala s soustvarjalcem Infoteha Lenartom J. Kučićem. Za tiste, ki tega ogromnega in predvsem neverjetno nagnetenega sejma še niste videli od blizu, na hitro nekaj razlage. En, viden del sejma, so razstavni prostori podjetij v dvoranah lasvegaškega sejmišča in nekaterih hotelov (LVH, The Venetian, ...) ter novinarske konference in predstavitve (večinoma so potekale v hotelu Mandalay bay).
Drugi, manj viden del je »CES v senci«, kot mu reče in ga dobro opiše Harry McCracken. Ta del se dogaja v sobah za srečanja v prvem nadstropju sejmiščnih dvorah in v brezštevilnih sobanah hotelov po celotnem mestu greha. V teh sobah predstavniki podjetij posvečenim kažejo prototipe in nove tehnologije, razlagajo strategije za prihodnjih nekaj let in povedo marsikaj, kar pred diktafoni, mikrofoni in kamerami ostaja neizrečeno. Prvi del sejma sva si z Lenartom, kolikor nama je čas dopuščal, kar dobro ogledala. Do drugega dela pa nisva imela dostopa. Ne zato, ker naju kdo ne bi spustil zraven, ampak zato, ker nama nihče ni odprl vrat. V dobesednem in še bolj v prenesenem pomenu. Za ta srečanja je treba poznati prave ljudi, imeti svoje »vratarje«.
Ameriški in novinarji iz drugih »pomembnih« držav poznajo ljudi, ki take sestanke lahko uredijo. Midva poznava predstavnike slovenskih podružnic in agencij za odnose z javnostmi, ki teh srečanj ali niso niti poskušali urediti ali pa so bili pri svojih tovrstnih prizadevanjih neuspešni. Celo na večino prošenj za uradne intervjuje s predstavniki korporacij, je bil končni odgovor, da »intervjuji ne bodo mogoči.« O tem, da bi vsaj poskušali tudi slovenskima novinarjema (dvema od treh iz naše države, ki smo od blizu pokrili ta veledogodek) zagotoviti vpogled v kakšno še skrito novost, ni bilo niti govora. Ne glede na to, da sva večini omenjenim dala precej vnaprej vedeti, da potujeva v Las Vegas, mnogim pa tudi neprestano prigovarjala, naj uredijo to ali ono.
Zreducirani na prevajanje navodil in prekladanje škatel
Pičel izplen iz prošenj, ki sva jih naslovila na slovenske predstavnike infotehnoloških podjetij seveda ni okrnil najinega poročanja s CES-a, ga pa na žalost niti ni obogatil in je samo še enkrat več dokazal nekoristnost predstavnikov tujih korporacij v Sloveniji. Nenazadnje smo že pred več sejmi v tujini doživeli, da so naši predstavniki več tednov urejali naš vstop na novinarsko konferenco in ga »po dolgem trudu« uredili približno dvem tretjinam slovenskih novinarjev, ki so bili na kraju dogodka, kjer pa se tako ali tako vedno izkaže, da pride v dvorano vsakdo, ki se uspe predstaviti z ustrezno vizitko.
Ne samo, da slovenski uporabniki in novinarji nimamo dostopa do vsega, do česar imajo dostop tuji. In da mnoge preizkusne naprave krožijo od Budimpešte do Beograda, kjer jih na njihovi poti prestrežemo za največ nekaj dni, o večtedenskih preizkušanjih pa lahko samo sanjamo. Naši predstavniki pogosto niti nimajo pravih informacij ali pa se že vnaprej pohlevno izmikajo in opravičujejo, da »to se pa res ne bo dalo.« Ali pa jih skrbi, da bi povedali ali poskusili preveč, če bi komu neuradno razkrili kakšno še neobjavljeno novico oz. pokazali še nepredstavljen izdelek.
Malce posplošena, ampak vseeno precej realna je zato ugotovitev - ne samo naša -, da slovenske podružnice tehnoloških korporacij v glavnem prevajajo navodila za uporabo in prekladajo škatle. Kaj dosti drugega domači uporabniki od njih nimajo. Prav tako novinarji zaradi njih nimamo boljših informacij o dogajanju v teh podjetjih, kot jih lahko dobimo v tujih člankih in na dogodkih v tujini. Glavni razlog za obstoj večjih podružnic je predvsem lobiranje za projekte v večjih slovenskih podjetjih in državni upravi, pisarne pa so očitno tako majhne in nepomembne, da v strukturi korporacij nimajo nikakršne moči in so samo preprodajalci tega, kar jim iz nadrejene pisarne blagovolijo prodajati.
