Tiskane izdaje
Začetna zasnova se od prvega rx100 ni dosti spremenila: kakovostna izdelava, en palec veliko 20-megatočkovno tipalo, svetlobno močan objektiv in kovinsko ohišje, ki ga je dejansko mogoče spraviti v žep. Ko je lani sledil drugi poskus, so mu pri Sonyju dodali premičen zaslon, brezžično povezljivost (wifi in nfc) in priključek za bliskavico ali zunanje elektronsko iskalo. Tretja različica je ambicioznejša, saj so inženirji predstavili nekatere bolj opazne novosti.
Prva je objektiv. Tretji rx100 ni obdržal objektiva iz prvih dveh modelov (28-100 mm, f1,8-4,9), ampak so zanj razvili drugačno optično zasnovo. Na širokem kotu so ga podaljšali na 24 mm in skrajšali teleobmočje na 70 mm. Novi objektiv je za skoraj dve zaslonki močnejši od predhodnika, saj svetlobna moč ne pade pod f2,8. Zaradi krajše goriščnice to ne pomeni bistveno bolj zabrisanega ozadja, a precej izboljša delovanje fotoaparata v šibkejši svetlobi - skupaj z izboljšanim slikovnim procesorjem, ki učinkoviteje nadzoruje elektronski šum.
Druga večja sprememba je vgrajeno elektronsko iskalo - skorito v ohišju, kadar ga ne potrebujemo. Za žepniška merila je presenetljivo kakovostno, saj ponuja spodobno razločljivost (1,44 megapik) in večjo povečavo kot večina tekmecev. Tretja pridobitev pa so izboljšane zmogljivosti za zajem videa, saj so tretjemu rx100 dodali »zebro« za nadzor osvetlitve, sivi filter nd, učinkovitejši optični umirjevalnik in boljše kodeke (do 50MBps xavc-s). Razliko med kodeki si lahko ogledate v spodnjem videu.
Zagotovil proizvajalca o »nekajkrat učinkovitejšem« umirjevalniku nismo mogli preveriti z neposredno primerjavo, a sta že predhodnika dobro opravila tresljaje pri snemanju iz roke. Prav tako nismo opazili bistveno boljše odzivnosti ali hitrosti ostrenja.
Napredek pri fotografijah jpeg
So omenjene izboljšave zanimive samo na papirju ali jih opazimo tudi v praksi? Nov slikovni procesor prinaša nekoliko več dinamike in manj šuma pri visokih nastavitvah iso, a napredek opazimo predvsem pri datotekah jpeg. Če se potrudimo z obdelavo zapisa raw, so razlike med prvim in tretjim rx100 precej manjše. Sivi filter nd je koristen dodatek pri zajemu videa ali fotografiranju portretov, saj rx100 ne omogočajo preproste uporabe zunanjih filtrov in je treba v močni svetlobi hitro zapreti zaslonko. Zelo uporabno je tudi vgrajeno elektronsko iskalo, ki je za takšen fotoaparat primernejše od priključka za bliskavico ali zunanjega iskala.
Z novim objektivom se je rx100 približal nekdanjemu Panasonicovemu prelomnemu žepniku lx3, ki je prav tako stavil na 24-milimetrski širokokotnik in večjo svetlobno moč na račun krajšega teleobjektiva. Takšen objektiv je primernejši za dramatične pokrajinske posnetke ali fotografiranje v zaprtih prostorih, vendar smo že pri prvem rx100 včasih pogrešali kakšen dodatni milimeter na teleobmočju.
Če izključimo samodejno odpravljanje optičnih napak, je popačenje na 24 mm zelo opazno (enako kot pri predhodnikih), prav tako padec svetlobe na robovih (vinjetiranje). Zaradi gladkega ohišja še vedno pogrešamo boljši oprijem fotoaparata, a je mogoče dokupiti dodatno držalo. Vendar so to le manjše pomanjkljivosti. Največja ovira tudi tokrat ostaja - cena.
Začetna cena prvega rx100 je bila 650 evrov, kar smo pred dvema letoma še lahko (pogojno) priporočili, saj so tekmeci prodajali precej manj zmogljive žepnike za približno 500 evrov. Drugi rx100 je bil sto evrov dražji, ceno tretjega pa so pri Sonyju nastavili na kar 850 evrov. Za takšno ceno lahko izbiramo že med velikotipalnimi žepniki (fuji x100s, nikon a, canon g1x ...) in superzumi (sony rx10, panasonic fz1000) ali si sestavimo zelo spodoben sistem z izmenljivimi objektivi (brezzrcalni ali dslr).
Kdor zares potrebuje vrhunski superžepnik, naj si nujno ogleda tudi oba predhodnika, saj prvi in drugi rx100 ostajata na trgu - za približno 400 in 550 evrov na tujih spletnih trgovinah. To je najvišji znesek, ki ga je še smiselno odšteti za žepni fotoaparat. Ne glede na njegove kakovosti.
