Steve Jobs: izmuzljivi tehnološki vizionar in avtokrat

Septembrski torek je bil pust in mrakoben, pripravljalo se je na dež. Skoraj stereotipno angleško vreme. Po londonski ulici Regent Street je tekel umirjen promet, sprehajalcev ni bilo veliko, trgovine s (srednje) visoko modo so še čakale na gnečo. Toda v bližnji Applovi prodajalni se je sredi dopoldneva trlo tako kupcev kot zijal, vrsta za blagajno se je vila skorajda na ulico, vsi ipadi so bili zasedeni, še do prostega računalnika za kratek skok na splet se je bilo težko prebiti. V časih, ko nekatere druge multinacionalke obupujejo nad svojimi lastnimi trgovinami, so Applove že skoraj na ravni turističnih znamenitosti mest, v katerih jih najdemo. Podjetje je sredi tega tedna objavilo nove rekordne četrtletne rezultate, saj je v zadnjih treh mesecih lanskega leta prodalo za skoraj 20 milijard evrov računalnikov in drugih elektronskih naprav, pri tem pa doseglo skoraj štiri milijarde in pol čistega dobička. Gotovinske rezerve korporacije menda presegajo 40 milijard evrov.

Vendar objava poslovnih rezultatov te dni ni bila glavna novica iz ameriškega Cupertina, enega od nevznemirljivih poslovno-spalnih naselij, ki na južni strani zaliva ob kalifornijskem San Franciscu sestavljajo znamenito silicijevo dolino. Dan prej je namreč na bolniški dopust, brez vnaprej določenega datuma vrnitve, odšel predsednik uprave Appla Steve Paul Jobs. Tovrstna poteza ni nič novega, saj ga v službi ni bilo tudi v prvi polovici leta 2009, ko so mu med drugim presadili jetra, njegove zdravstvene težave pa so se začele že prej. Leta 2004 je namreč prebolel raka trebušne slinavke in po takratni odstranitvi tumorja že s svojim pretirano vitkim videzom ves čas sproža govorice in špekulacije o zdravstvenem stanju. Tudi v grob so ga že polagali v zadnjih letih, pa vendar položaj podjetja kaže, da mu energije in delovne vneme ne manjka.

Je eden redkih predstavnikov svoje kaste – predsednik uprave, ki popolnoma pooseblja firmo, ki jo vodi. Google si zlahka predstavljamo s komer koli na čelu (aprila bo Erica Schmidta na direktorskem mestu zamenjal soustanovitelj podjetja Larry Page), kaj šele kakšno naftno družbo ali banko. Microsoft je podobno poosebljal Bill Gates, vendar proizvajalec programske opreme tudi po njegovem umiku dobro posluje, medtem ko je Apple med Jobsovo odsotnostjo med letoma 1985 in 1996 skoraj propadel. Tak primer je še Rupert Murdoch s svojo korporacijo News. Tako Jobs kot Murdoch skoraj ekskluzivistično razlagata strateške usmeritve njunih podjetij v javnosti – čeprav se pojavljata in oglašata zelo redko –, njunih podrejenih skorajda ni slišati in tudi poznajo jih le tisti, ki panogi res podrobno spremljajo. Prav tako javnost enači tudi vse odločitve Appla in Murdochovega medijskega imperija s predsednikoma uprave osebno. Ko se je sredi lanskega leta izkazalo, da postaja tablični računalnik ipad nov Applov mega hit, je bil komentar analitikov ter privržencev in sovražnikov podjetja soglasen – Jobsu je spet uspelo.

Čeprav ni ne politik, ne duhovnik, ne filozof, je vzpostavil pravo gibanje privržencev. Ljubitelji obgrizenega jabolka niso združeni v nikakršno formalno obliko, pa vendar trdno in glasno stojijo za idejami, izdelki in persono, ki jim jih prodaja Jobs. Znani so prizori kampiranja pred trgovinami ob začetku prodaje najnovejših Applovih tehnoloških igračk. Pojavljajo se zapisi, da so te gneče zrežirane in da med Jobsovimi nastopi v občinstvu sedijo Applovi zaposleni in ob vsaki misli »navdušeno« ploskajo, toda primer iz uvoda tega besedila dokazuje, da je vse skupaj predvsem rezultat mešanice briljantnega marketinga ter dobro delujočih in za uporabo prijetnih izdelkov.

Vprašanje, v čem je skrivnost Jobsovega uspeha, je skoraj tako izmuzljivo, kot je iskanje vzrokov in razlogov za razvoj silicijeve doline. Zagotovo ima (skupaj s pravimi sodelavci) čut za poenostavljanje uporabniške izkušnje in za estetiko, ki ga prav v računalniški panogi pogosto primanjkuje. Apple nekateri analitiki že označujejo za tehnološko ustreznico podjetij visoke mode, ki samo zaradi znamke in oblikovanja lahko prodajajo izdelke z veliko višjo maržo, čeprav uporabljajo enake ali podobne materiale kot znamke srednjega razreda.

Nadalje se v podjetju ne ozirajo na norme in zapovedi, ki vladajo v panogi, in vse delajo po svoje. Z nikomer ne sklepajo zavezništev, uporabljajo svoje standarde (kot so priključki za monitor in napajalnik), tehnologijam v zatonu (diskete, flash) se zlahka odrečejo in povzdignejo prihajajoče (usb, zaslon na dotik, ssd), ne nastopajo na sejmih, ne sponzorirajo športnih klubov. Dostikrat se zdi se, da zgolj pri Applu birokratski mlini znotraj podjetja ne uničijo polovice dobrih inženirskih idej in izvirnih oblikovalskih domislic. In da v nasprotju z drugimi podobnimi multinacionalkami (Sony, HP, Dell, Nokia) upajo na trg poslati radikalne izdelke, pri katerih je jasno, da jim manjka marsikatera »samoumevna« značilnost, ki pa zbledi ob glavni primerjalni prednosti pred konkurenco. Verjetno se prav tu najbolj kaže Jobsov način vodenja, ki naj bi bil precej avtokratski. Kar se navsezadnje vidi tudi pri tem, kako malo nadzora nad napravami imajo njihovi uporabniki. Hekanje, prilagajanje, nadgrajevanje in podobni delavnični poskusi pri jabolčnih izdelkih odpadejo. Pa vendar ti osvajajo nove milijone uporabnikov po vsem svetu. Če se je Jobs tokrat dokončno poslovil od Appla, je vsekakor odšel na vrhuncu.